Kamp Menina: Savinja, še vedno te imamo radi

Ko danes prideš v Kamp Menina, ki leži tik ob Savinji, v občini Rečica ob Savinji, je težko verjeti, da so pred dobrimi desetimi meseci prav tu doživljali eno največjih dram lanskih katastrofalnih poplav. O grozljivem 4. avgustu in hkrati neverjetni moči solidarnosti pričajo fotografije, ki so jih razstavili po kampu, ponovno odprtem v soboto. Gostje in prihodnost, vzeta v enem dnevu, se vračajo.

»Savinja, še vedno te imamo radi,« je ob uradnem ponovnem odprtju Kampa Menina obiskovalcem dejal lastnik Jure Kolenc. Za prve goste so kamp sicer odprli že 26. aprila, uradno odprtje, ki so ga poimenovali Vrnitev v prihodnost, so pripravili za vse, ki so pomagali kampu postaviti se noge. Otroci in mladostniki so tako spet uživali v adrenalinskem parku, družine so se zabavale v minigolfu, najpogumnejši so zaplavali v jezercu sredi kampa, nekateri pa preprosto uživali v naravi in miru.

Jure Kolenc ob eni bolj pretresljivih fotografij lanske katastrofe. FOTO: Špela Kuralt/Delo

V kampu je bilo po navedbah Kolenca v soboto 200 gostov, vsaj še 150 je bilo obiskovalcev odprtja s koncertom in hrano za vse prste oblizniti. Kdor kampa ni videl pred ujmo, ne bi verjel, da se je tu 4. avgusta lani marsikdo boril za življenje. Kolenc pokaže na fotografijo s kombijem. Vanj so spravili 14 otrok, da bi jih odpeljali na varno. Podivjana Savinja, ki je zdaj daleč stran in bi jo lahko prečkali brez plavanja, je kombi v hipu odnesla. Obstal je malce niže. Starši so ga fotografirali z bližnje strehe, pojasni Kolenc, od koder je prišla fotografija, na kateri se vidijo ročice otrok na zarošenih oknih kombija.

Fotografije so razstavili po vsem kampu, obesili so jih na električni kabel, ki je po poplavi kar 45 dni edini omogočal dostop do elektrike, saj je voda potrgala vso napeljavo. Kot smo lahko prebrali na razstavi, je kable, ki so ostali v kampu, pobral picopek in sosed Domen. Nekatere fotografije so na vrveh. Prav tistih, s katerimi so se reševali ljudje.

Na lansko ujmo spominjajo le še fotografije. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Solze žalosti in sreče

Na odprtje je prišla tudi Lidija Koren iz kobariškega Kampa Koren. Že ob prvem pozdravnem stavku so jo premagala čustva: »Bilo je solzno, ko smo lani prišli. In je solzno zdaj.« Lidija Koren, sicer predsednica Združenja kampov Slovenije, je povedala, da bo v prihodnje res vsak kamp moral imeti načrt evakuacije: »Tega se moramo vsi držati in tega ne smemo zanemariti.«

Ena pomembnejših oseb, ki so skrbele za evakuacijo, je bila Nizozemka Simone Michielen. Z možem sta se na Rečico preselila leta 2004 in tu ostala do lanskega novembra. Pred petnajstimi leti jo je nizozemska ambasada prosila, ali bi lahko pomagala v primeru evakuacij Nizozemcev: »Takrat smo se smejali, ja, kaj pa bo tukaj.« Pa se je zgodil 4. avgust 2023. Iz kampa, kjer je bilo takrat okoli 1300 gostov, so v rečiško šolo evakuirali tisoč ljudi, od tega je bilo 860 Nizozemcev.

Kamp, namenjen zlasti družinam in športnim navdušencem, so odprli že konec aprila. V soboto je bilo v njem okoli 200 gostov. FOTO: Špela Kuralt/Delo

V šoli se je takoj vzpostavila skupnost, se spominja Simone Michielen: »Vsi so začeli delati skupaj. Tako gostje kot občani Rečice. Imeli smo zdravnika iz Nizozemske pa medicinsko sestro, takoj ob vhodu smo organizirali zdravstveno točko. Potem so prišli slovenski reševalci in so vsi skupaj delali. Za mnoge je bila to travmatična izkušnja, navsezadnje so bili nekateri otroci ločeni od staršev. Ampak po štirih dnevih v šoli, z nekaterimi sem še v stiku, ljudje pravijo, da je bila to življenjska prelomnica. Tudi v dobrem smislu. Spoznali so, kaj pomeni pomoč v skupnosti. Predstavljajte si, tisoč ljudi, različnih narodnosti, starosti, ki se ne prepirajo, ampak pomagajo. Če je kdo potreboval objem, ga je dobil. Če je bil kakšen otrok sam, so nanj popazili, dokler niso prišli starši. Res je bilo izjemno. Ker Nizozemci, tudi Nemci, so izraziti individualisti. Tu pa so videli, da če si pomagajo, na plan priplava njihova dobra stran.«

Miren počitek ob jezercu v kampu. Foto Špela Kuralt/delo

Kljub avgustovski grozi so se nekateri že vrnili. »Čutijo se povezane s kampom, z Rečico. Ko sem jim povedala, da zbirajo denar za nov gasilski avto, so vsi donirali. Zdaj smo majhen del te vasi,« je povedala Simone Michielen. Na odprtju je dodala: »Govorim v imenu nizozemske ambasade, ampak vem, da govorim tudi v imenu vseh drugih gostov – hvala vsem domačinom. Bil je dogodek, ki ti spremeni življenje. Vsi se zdaj čutijo povezane z Rečico, vsi so zdaj ambasadorji, ki povedo, kako dobro je biti v Sloveniji, tudi ko je katastrofa. Veliko jih bo prišlo nazaj. Kamp ste naredili spet dostopnega, skupaj ga bomo naredili velikega.«

Adrenalinski park, da kri malce hitrejši pretok krvi. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Vrnitev v prihodnost

Kamp je po navedbah Kolenca obnovljen v okoli 80 odstotkih. Izračunali so, da so imeli za približno tri milijone evrov škode, priznali so jim 1,2 milijona evrov in so že dobili pomoč. »Hvaležni smo zanjo. Najbolj veseli pa smo, da lahko delamo in da gremo naprej. Da se tudi srčna škoda, ne le finančna, sprosti. Ker je kar napeto tudi med krajani. Težko je, ljudje bi si zgradili hiše, pa si jih ne morejo. Skratka, sama finančna plat ni tako pomembna kot svoboda, ki nam jo država mora dati, varnost, da ne bomo poplavljeni. Varnost je temelj.«

Kolenc se ne slepi, poplav so od nekdaj vajeni. Tudi z njimi v mislih so gradili kamp, zdaj se bodo dobro pripravili tudi na morebitne evakuacije. »Od države pričakujemo, da nas podpre pri investicijah, ker s posojili, kot jih imam zdaj, bom moral živeti 200 let, da jih bom odplačal. Vsi kampi, ki smo ob vodi, bomo verjetno v prihodnje omejeni pri investicijah. Upam, da bomo drugače obravnavani kot stanovanjski objekti,« je povedal Kolenc.

Na lansko ujmo spominjajo le še fotografije. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Največja nagrada pa so nasmejani gostje. Sprva jih je skrbelo, da jih bo strah, je dejala Urša Fürst iz Kampa Menina, a spomnijo se predvsem tega, kako lepo so jim takrat pomagali, kakšen je bil odziv lokalne skupnosti ... »Zavedajo se, da smo bili zelo oškodovani in da z obiskom pomagajo vsej regiji.«

Želijo si zlasti obiska družin in športnih gostov, je še dodal Kolenc. »Ljudi, ki pridejo spoštovat naravo. Ne tistih, ki Menino razumejo kot Planico in mislijo, da je treba zvočnike vzeti s sabo. Te pustite doma, vzemite pohodne palice, kolesa in raziskujte dolino in naravo. To ni žurerski kamp. Je kamp za spoznavanje samega sebe, da se imaš fajn, kaj dobrega poješ in spoznaš Zgornjo Savinjsko dolino.« Tudi vodni športi se počasi vračajo, vključno z rafti: »Nekatere odseke smo že prepeljali, tam, kjer so bagre pospravili. Veseli smo, da nam bageristi mahajo. Tudi oni so veseli, da sta še drugo življenje in veselje na reki, ne samo načrtovalcev in bageristov.«

Savinja je danes povsem drugačna kot lanskega avgusta. FOTO: Špela Kuralt/Delo