»Ovo so oni caminaši.« Ugotovitev v pogovoru domačinov v Fažani, presenečenih nad nenadnim dotokom pohodnikov v tipični opravi in ožarjenih obrazov, je zapečatila pohod, ki se je začel v Vodnjanu in potekal po koščku 193 kilometrov dolge Jakobove poti po južni Istri. Odprli so jo minuli konec tedna, ko se je po njej spustilo nekaj sto pohodnikov, po kosih pa so jo gotovo prehodili že mnogi. Delček Jakobove poti po južni Istri je eden od devetih na Hrvaškem.

Med obiskovalci Vodnjana, hrvaškega mesteca z okoli tri tisoč prebivalci, je bilo v soboto hitro mogoče razbrati, da jim hoja na dolge proge ni tuja. Izdajala jih ni le oprava, značilna za sodobnega pohodnika (čeprav so bili vmes, resda redki, takšni, ki so ostali zapriseženi imidžu tipičnega romarja), ampak tudi majice z nanizanimi tisoči kilometrov. Ko so naznanili uradno odprtje devetega kosa Jakobove poti po Hrvaški, ki ima, kot so napovedali predstavniki njihove turistične skupnosti, namen vso državo prepresti s tovrstnimi podvigi, so le stežka brzdali podplate, preden so naredili prve korake po tlakovanih uličicah Vodnjana.

Najvišji zvonik, najožja ulica

Veduto tipičnega istrskega mesteca s srednjeveškim jedrom značilno soustvarja zvonik pri cerkvi sv. Blaža, ob katerem domačini radi poudarijo, da je s 60 metri najvišji v Istri; po vzoru beneškega na trgu sv. Marka ga je izdelal piranski arhitekt Domenico Dongetti. V cerkvi, zgrajeni konec 18. stoletja na mestu prejšnje bazilike, je zbirka relikvij, mumificiranih trupel cerkvenih dostojanstvenikov, ki so jih v 19. stoletju prepeljali iz Benetk. Zdaj ležijo v posebnih sarkofagih, številnim obiskovalcem na ogled, med domačini pa je slišati, da prav te njihove mumije prispevajo k dolgoživosti.

Med znamenitosti Vodnjana sodi tudi najkrajša in hkrati najožja ulica, po kateri se tokrat pohodniki (vsaj v skupini) k sreči niso spustili. Lahko pa na spletni strani mesteca preberemo zgodbo, kako se je nekoč, še v času Avstro-Ogrske, tam končal lov žandarja za tatom. Nepridiprav je med begom smuknil skozi uličico, ki meri v širino komaj 50 centimetrov, a kar je uspelo suhemu ubežniku, ni manj vitkemu žandarju. Nasprotje tej tesni ulici je Trgovska, ob kateri je okoli dvesto hišnih številk in meri v dolžino približno kilometer. Pa vendar je najdaljša ulica v Istri, kot povedo turistični vodniki.

Privilegiji za prve romarje

Vse to so enote, ob katerih se pravi potohodci, zlasti tisti z izkušnjami z izvirne Jakobove poti v Španiji, niti zdrznejo ne. El Camino je dolga skoraj 800 kilometrov, ima sicer več začetnih točk, a vse se končajo v Santiagu de Compostela, pri katedrali na severozahodu Španije. Zgodovina znamenite poti sega v 9. stoletje, na Hrvaškem pa so se romanja po Jakobovi poti začela z lokalnimi bratovščinami na začetku 13. stoletja. Izdelovali so tudi posebne romarske plašče, vsi tisti, ki so pešačili od Hrvaške do Kompostele in nazaj, pa so si prislužili posebne privilegije.

Pred nedavnim se je skupina hrvaških navdušencev nad caminom združila v Bratovščino svetega Jakoba, saj so želeli obuditi tradicijo in obnoviti srednjeveške poti po državi. Za zdaj so uredili devet delov; hrvaški camino (vključeni so tudi v evropsko zvezo Jakobovih poti) vodi po Banovini, Braču, Gorskem Kotarju, na območju Imotskega, po Korčuli, Krku, Podravini, Šibeniku in južni Istri. Poti so dolge od 75 do 282 kilometrov, zanje pa pohodniki potrebujejo od treh dni do nekaj več kot tedna. Najnovejša, istrska, se s skoraj 200 kilometri razteza skozi štiri občine in je razdeljena na sedem etap. Označena je s prepoznavno rumeno školjko oziroma rumenimi puščicami na modri podlagi.

Podaljšati sezono

Pot po južni Istri je krožna in speljana mimo znamenitosti, kakršni so, denimo, suhozidi in kažuni. Ti so sicer posejani po notranjosti Istre, a si jih je mogoče v različnih fazah gradnje ogledati tudi v parku pri Vodnjanu. Okrogla kamnita zatočišča so zlasti v 18. in 19. stoletju gradili pastirji, medtem ko so čistili zemljišča za oljčnike, vinograde, polja in pašnike. Uporabljali so jih predvsem kot zavetje zase in ob slabem vremenu tudi za ovce. Eno od prikladnih mest za postanek na odseku med Vodnjanom in Fažano je cerkvica sv. Mihovila Banjolskega, ki je dobila ime po nekdanji naselbini, kjer so bile v rimskih časih najverjetneje terme.

Camino po južni Istri ima sicer označenih 40 točk z zanimivostmi, med katerimi so tudi mesteca in mesta, kot je Pulj, kjer je bil minuli konec tedna festival, posvečen caminu, z več kot šeststo udeleženci iz 17 držav. Hrvaški turistični delavci od poti pričakujejo predvsem, da bo prispevala k podaljšanju sezone. »Upamo, da bomo okrepili obisk v pred- in posezoni, saj je poleti prevroče za hojo. Pri nas so mile zime in prav v tem letnem času vidimo priložnost,« je dejala Morena Smoljan, direktorica Turistične skupnosti Vodnjan. Upa tudi, da se bo istrska pot povezala s preostalimi po Hrvaškem in tistimi čez mejo, ki na koncu seveda vodijo do Santiaga de Compostela.

Lani je hrvaški camino po številu prodanih dnevnikov prehodilo več kot 5200 pohodnikov, največ iz Hrvaške, Slovenije, Nemčije, Avstrije in Italije, a pri Camino Croatia so zabeležili tudi pohodnike iz ZDA, Kanade in celo Južne Afrike.