Džerdap, ena najlepših sotesk na svetu

Sotesko Džerdap, ki jo je zarezala Donava v Karpate, je ameriški turistični portal Virtual Tourist uvrstil med deset najlepših na svetu. Najdemo jo na srbsko-romunski meji, 130 kilometrov vzhodno od Beograda. Dolga je sto kilometrov, po njej pa Donava še zadnjič buči skozi gorovje, preden se dokončno umiri in razlije v delto Črnega morja. Ogledamo si jo lahko s turistično ladjo, kajakom, z avtomobilom, s kolesom ali peš. Ponuja tudi obilo priložnosti za ribolov. Pri vhodu v sotesko so letos dokončali prenovo srednjeveške trdnjave Golubac. Obnovo je večinoma plačala EU.

Posebno doživetje je ogled Džerdapa z ladjo. A prav tako zanimivo je z avtomobilom ali s kolesom. Cesta se od trdnjave Golubac naprej vije tik ob Donavi, promet je, vsaj zunaj glavne turistične sezone, redek. Ustavimo se lahko kjerkoli. Pri tem je treba vedeti, da od začetka Džerdapa pri trdnjavi Golubac naprej celih 180 kilometrov ni mostu čez Donavo. Zanimivo je, da je v davnih časih, ko je bilo to območje v rokah rimskega imperija, most bil.


 

Most v času Rima in nikoli več

Zgraditi ga je dal rimski cesar Trajan pri današnjem mestu Kladovo v Srbiji leta 103. Trajanov most čez Donavo je meril za takratni čas neverjetnih 1135 metrov. To je bil podvig par excellence, nepredstavljivo gradbeno čudo. Postavljen je bil na dvajsetih umetniško izdelanih stebrih. Gradili so ga pičli dve leti, od leta 103 do 105. Hiteli so, da bi Trajan lahko čezenj povedel svoje vojake v osvajanje (danes romunske) Dakije. Cesar Hadrijan, njegov naslednik, je dal velemost porušiti, da ne bi mogli Dačani po njem vpadati v rimsko cesarstvo. A čeprav porušen, je ostal nedosegljiv gradbeni dosežek za naslednjih tisoč let. Toliko časa človeštvo takšnega mostu ni bilo več sposobno zgraditi.

Čez Donavo danes v teh krajih – od Smedereva pri Beogradu do Vidina v Bolgariji – ni nobenega pravega mostu. Z osebnim avtomobilom je reko mogoče prečkati po kroni hidroelektrarne Džerdap pri Davidovcu v Srbiji, a avtobusov in tovornjakov tu ne spustijo čez. Če se z avtomobilom zapeljemo čez Donavo po vrhu hidroelektrarne, se lahko vrnemo v Beograd po romunski strani soteske. Donava razmejuje tukaj Srbijo, ki je južno od nje, in Romunijo, ki je na severu. Cesta je na obeh straneh – srbski in romunski – lepa, pogledi, ki se ponujajo na Donavo, čudoviti. A vrnimo se na začetek.


 

Od šestih kilometrov do 150 metrov

Vrata v sotesko Džerdap »stražita« dve trdnjavi: Golubovac na srbski strani in Ladislau na romunski. Tik pred njima je Donava široka neverjetnih 6,5 kilometra, pravo jezero, ki se nato z vso močjo požene v sotesko, kjer ima na najožjem delu le 150 metrov prostora v širino. Lahko si predstavljamo, kako močan je tok reke tukaj. A jo kljub temu nekateri premagujejo tudi s kanuji, Slovenec Martin Strel pa je po Donavi od izvira do izliva tukaj celo plaval.

Trdnjava Golubac je starejša, saj je bila zgrajena v 4. stoletju, so ugotovili pri prenovi, ko so našli v njeni notranjosti ostanke rimskega objekta iz tega časa; najbolj ohranjen v njej je turški hamam, kopališče, našli pa so tudi več orožja in municije iz vseh obdobij. Prenovo je omogočila EU, kar ni čudno, saj je bila trdnjava skozi zgodovino tesno povezana z evropskimi deželami.


 

Ladislau v ruševinah

Kdor nadzira Džerdap, nadzira plovbo po Donavi in trgovanje. Donava je bila vedno tudi pomembna meja med svetovnimi velesilami. Tako kot so svojčas vlagali v infrastrukturo okoli Donave Rimljani – cesar Trajan je čez njo napadal takrat mogočno Dakijo, poleg mostu pa vzdolž celotne soteske v skalo vklesal tudi prvo cesto –, so se pozneje za prvenstvo tukaj borile Madžarska (kot del Avstro-Ogrske), Turčija in Srbija.

Vedno je šlo tudi za trdnjavo Golubac. V najbolj burnih časih, leta 1428, se je prišel sem borit proti Turkom ogrski kralj Sigismund Luksemburški in jo skoraj skupil. Da bi zavzel Golubac, je na drugi strani reke zgradil podobno trdnjavo z imenom Ladislau. Tako sta vstop v Džerdap nadzirali dve trdnjavi in v njiju dve veliki sili. Ladislau je danes v Romuniji in v ruševinah. Kako je bilo pred nekaj stoletji, pa si je mogoče lepo ogledati v Golubcu na srbski strani. Trdnjava je bila večkrat v zgodovini tudi v lasti srbskih despotov, dokončno pa po drugi srbski vstaji proti Turkom leta 1815.


 

V vsaki legendi je nekaj resnice

Legenda pravi, da je trdnjava dobila ime po srbski princesi Golubani, ki je zavrnila dvorjenje turškega paše in so jo za kazen privezali na skalo, ki štrli iz vode nedaleč od trdnjave. Takrat so imeli namreč turški paše pravico, da so spali z vsako žensko v svojem pašaluku, preden se je poročila. Golubana je na skali umrla, ne da bi obžalovala svojo odločitev, da ne bo šla v posteljo s turškim pašo, pravi legenda.

Druga legenda pripisuje izbor imena bizantinski princesi Jeleni, ki je bila zaprta v trdnjavi in so ji družbo delali izključno golobi. Tretje pričevanje pa govori, da je trdnjava zgrajena kot golobje gnezdo – ime da izvira od tod. Morda res, saj ima kar devet stolpov.



Po obnovi jih je sedem dostopnih javnosti za ogled. Prenova je trajala pet let in je obsegala poleg arheoloških raziskav in ogromne rekonstrukcije zgradb tudi ureditev okolice. Zgradili so obvoznico, saj je edina cesta do prenove šla skozi ruševine trdnjave. Cesto so morali speljati skozi manjši predor, saj drugače ni bilo mogoče. Uredili so tudi infrastrukturo, k čemur sodi manjše pristanišče. Vse skupaj je stalo 9,85 milijona evrov, sredstva pa sta dali večinoma EU (skozi razvojni sklad za Srbijo) in Avstrija.

Iz Golubca se nam odpre Džerdap, kjer je vsekakor treba obiskati Lepenski vir – od 6000 do 8000 let staro najdišče, ki je izjemno lepo urejeno, ostanke Trajanovega mostu in rimske ceste, pa seveda ogromno v kamen izklesano skulpturo vladarja Dakije Decebala. Mnogi turisti gredo v Džerdap izključno zaradi prekrasne narave, domačini pa zaradi ribolova.