Drugi dom Islandija, prvi ostaja Radovljica

Režiserja Rožleta Bregarja je film Zadnji ledeni lovci, projekt, ki ga je končal po smrti prijatelja Jureta Breceljnika, z Grenlandije pripeljal na Islandijo, ki je sčasoma postala njegov drugi dom in s surovo naravo vir ustvarjalnega navdiha. Z njim smo se pogovarja o njegovem razmerju z Islandijo, o čemer bo pripovedoval tudi na bližajočem se Festivalu gorniškega filma, ki se začenja 11. februarja. Prav na tem festivalu so bili pred šestimi leti nagrajeni Zadnji ledeni lovci. Takoj po festivalu spet potuje na Islandijo.

Delo v ekstremnih razmerah, kakršne lahko vladajo na Islandiji, mu je najljubše, pripoveduje direktor fotografije, režiser in snemalec Rožle Bregar, čigar prvi dom kljub vsemu ostaja Radovljica. »Ker delam na odročnih območjih, je to zame odklop od vsakdanjega sveta in vrveža, tudi Slovenije. Hkrati delam stvari, ki me najbolj veselijo. Zato mi ni težko iti iz cone udobja.«

Rad ima mraz, ki pritiče severnim deželam, in rad ima tamkajšnje ljudi, ki so na podoben način »skulirani«, kot bi sicer rekli za južnjake. »Čas pri Islandcih ni ravno relevanten. Pozna se, da je Islandija otok in da je sredi oceana. Vreme se tam hitro spreminja in tako, kot se vreme obrne, so se tudi oni navajeni iz dneva v dan ali celo iz ure v uro prilagajati.«

Ustvarjal tudi za BBC

Rožle Bregar je s snemanjem in gorami povezan od otroštva. Kamero mu je kot osnovnošolcu kupila mama, v mladih letih je tudi tekmoval v športnem plezanju. Pozneje je med drugim veliko plezal na Japonskem, kjer živi njegov oče. Tam je leta 2008 prestal tudi eno najsrhljivejših izkušenj – med turno smuko ga je pokopal plaz. Ko je prihrumel, je gledal v dolino, kot se spominja, obrnil se je v zadnjem trenutku in si podzavestno (je tudi alpinist) z rokami zaščitil usta ter se zvil kot v klopčič. Ko ga je zasulo, je lahko samo čakal. K sreči je kmalu prišla pomoč.

In še enkrat je ušel smrti, bistveno bliže domu, na gorenjski avtocesti, ko se je v njegov avto od zadaj zaletela nemška voznica, ki je zadremala za volanom. Njegov avto se je prevračal in na srečo pristal na kolesih, on je bil potolčen, a k sreči ostal živ. Avtomobilov in hribov pozimi pa se je po obeh dogodkih še nekaj časa bal, kot pove.

Čeprav ima komaj 35 let, je sodeloval pri približno 30 dokumentarnih filmih in še bistveno več komercialnih projektih. Med drugim je bil direktor fotografije dokumentarne serije britanske nacionalne televizijske mreže BBC o Donavi (Earth's Great Rivers II: Danube, 2022), režiral je nagrajena dokumentarna filma, ki sta prav tako hommage rekam – Ena za reko: Zgodba Save (2022) in Nepoškodovane (2018) –, bil eden od snemalcev pri filmu Mateja Vraniča Divja Slovenija, a med najbolj prelomna dela gotovo sodijo Zadnji ledeni lovci (2017), ki jih je dokončal po smrti Jureta Breceljnika.

Z njimi in z Juretom Breceljnikom, s katerim je pred desetletjem začel ustvarjati ta dokumentarec, je povezan njegov pristanek na Islandiji. »Jure je veliko delal na Islandiji, tam je imel fotografske delavnice, bil je neizmerno zaljubljen v te severne dežele. Na Islandiji je tudi slišal zgodbo o lovcih iz inuitske skupnosti.« Šla sta na raziskovalno pot z jadrnico do Grenlandije, Breceljnik je v enem letu pridobil sredstva za film in začeli so snemati.

Krajša sekvenca je bila posneta v Bruslju, kjer je takrat 41-letni filmski ustvarjalec čez noč doživel srčno kap. Film je obvisel v zraku le mesec pred načrtovanim odhodom na Grenlandijo. Ker je Bregar najbolje poznal Breceljnikovo vizijo in imel tudi izkušnje, je prevzel režijo. »Tako smo z ekipo uspešno dokončali ta film. Morda sem jaz podpisan kot režiser, a ustvarili smo ga vsi,« poudari sogovornik, sicer soustanovitelj videoprodukcije Vizualist.

Med snemanjem so večkrat odpotovali na Grenlandijo in zmeraj so šli čez Islandijo, od koder poleti letalo. »Za to si moraš vedno vzeti kakšen teden prej in potem, saj nikoli ne veš, ali bodo vremenske razmere ustrezne za polet. V tem času sem začel spoznavati Juretove prijatelje na Islandiji. Zelo smo se povezali, zato sem vse pogosteje odhajal tja in tam začel tudi delati,« pripoveduje.

Učinkovito sredstvo za ozaveščanje ljudi

To svojevrstno delovno razmerje vzdržuje že deset let, ponavadi gre trikrat na leto za več tednov na Islandijo, pri večini projektov sodeluje s prijateljem Siggijem, kakor je vzdevek Sigurðurja Bjarnija Sveinssona, vodnika, alpinista in navdušenca nad ekstremnimi doživetji. »Z njim sem začel odkrivati najbolj zahrbtne kotičke tega otoka. Vedno grem na neodkrita in odmaknjena območja, kar združim s filmskimi ali fotografskimi projekti.«

To so v glavnem komercialna naročila, s katerimi lahko izživi svojo ljubezen do narave in gora, hkrati pa mu omogočajo druge projekte, kot sta bila filma, ki ju je ustvarjal s skupino Balkan River Defence. Nepoškodovane so snemali med 35 dni dolgim veslanjem po balkanskih rekah z namenom ozaveščanja o posledicah gradnje jezov. Ker vseh zgodb niso mogli takoj posneti, so se še enkrat vrnili in na koncu nabrali okoli 70 snemalnih dni ter posneli za 200 ur materiala.

Manj zajeten in časovno učinkovitejši, a tudi odmeven, je bil poklon reki Savi, ki so ga naredili v enem letu od napovedi do premiere. »Rekli smo si, da si tudi ta reka zasluži film, še zlasti ker ji grozi gradnja 13 jezov, najbolj aktualne so Mokrice.« Dokumentarni film je, kot dodaja, učinkovito sredstvo za ozaveščanje ljudi. »To je zadnji žanr v svetu videoprodukcije, ki temelji na resničnosti, zato se gledalec z njim morda bolj poistoveti in mu tudi najbolj verjame.«

Na to, da se loteva projektov, pri katerih uživa, je posredno vplivala tudi prijateljeva smrt. »V obdobju, ko je umrl, sem tudi jaz veliko delal, nobenemu projektu si nisem upal reči ne. Leta 2016, leto po njegovi smrti, sem bil še posebej zaposlen. Pozimi sem bil na Grenlandiji, ko sem se vrnil, sem že naslednji dan letel v Togo, potem smo šli na Balkan za 35 dni, nato takoj v Mongolijo, kjer smo prav tako snemali dokumentarni film. Ko sem se vrnil, sem doživel kolaps in za en mesec obležal.« Takrat je razmišljal, da je najbrž tudi Juretov tempo prispeval k srčni kapi. »Sčasoma sem nehal snemati klasične tv-oglase in začel delati projekte, pri katerih uživam.«

Junaki Soče in tragedija na Triglavu

V Sloveniji trenutno načrtuje dva dokumentarna filma. Enega spet pripravlja z Balkan River Defenceom, tokrat pride na vrsto Soča. »Med 70. in 80. letom prejšnjega stoletja so tam načrtovali več jezov, med njimi dva večja. Eden bi bil pri Boki in bi zalil celotno Zgornjesoško dolino z vasjo Čezsoča in polovico Bovca. Drugi bi bil v Kobaridu, kjer je Napoleonov most, in bi zalil območje med Trnovim in Kobaridom, torej najlepši del Soče, ki se imenuje Katarakt.« A našli so se študentje, ki so ustavili gradnjo teh jezov, zato gre njim zasluga, da je Soška dolina takšna, kakršna je. Film bodo najbrž poimenovali Junaki Soče.

Drugi bo pripovedoval o največji nesreči, ki se je zgodila na naši najvišji gori. Julija 1972 je šla skupina planincev, med njimi je bilo devet mladih iz Zgornje in Srednje Dobrave pri Kropi, na Triglav. Pri sestopu jih je zajela nevihta in strela je pobila več otrok. »Zanimiv je psihološki vidik te zgodbe, saj v vasi po tem dogodku o nesreči sploh niso govorili,« pove Bregar. Snemati bodo predvidoma začeli še letos. Pred tem se veseli zgodb, ki ga čakajo na Islandiji, med drugim o vasi, ki jo je že večkrat zasul plaz, kot navede enega od projektov.

Svojo osebno izkušnjo z Islandijo (deset let in na stotine fotografij, strnjenih v eno uro) bo občinstvu 18. Festivala gorniškega filma predstavil na dveh predavanjih, 13. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani in dan zatem v Kinu Radolca v Radovljici.