Letalo, s katerim sem potoval z Dunaja v Zürich, je zamujalo skoraj pol ure, a se nisem razburjal. Po pristanku na letališču Zürich Kloten sem, ne da bi zapustil letališki kompleks, pod zemljo odkorakal do železniške postaje. Vedel sem, da mi vsaj na vlak proti Bernu ne bo treba dolgo čakati.

Vozovnico sem kupil na Dunaju, za malo nižjo ceno kot v Švici, a še vedno ni bila poceni; stala je 51 evrov za 80-minutno vožnjo v drugem razredu. Zaradi zamude letala nisem ujel IC 8, ki je z letališča odpeljal ob 16.48, a razloga za nejevoljo nisem imel, saj sem se že ob 17.08 odpeljal z naslednjim hitrim vlakom, IC 1. Na dobršnem delu poti je vozil 195 kilometrov na uro, na glavno železniško postajo v Bernu pa prispel po voznem redu, ob 18.28. V hotelu mi je receptorka na mobilni telefon namestila še aplikacijo z vozovnico za mestni promet; v ceno prenočitve je bil namreč vključen javni prevoz v Bernu v času bivanja.

To poletje bi radi k potovanju z železnico privabili še več tujih obiskovalcev, izumili so celo novo besedo, swisstainable. FOTO: Milan Ilić

Skratka, ko prispete v Švico, se lahko zanesete na tamkajšnji javni prevoz, kjer koli v državi že ste. »Pri nas je vsak človek v povprečju 360 metrov oddaljen od najbližje postaje javnega prevoza,« je zagotovil Martin Nydegger, generalni direktor švicarske turistične organizacije. »Skoraj tretjina turistov se po državi vozi z vlakom. Natančen odstotek vem na pamet: 31,7,« je dodal.

Švicarska trajnost

To poletje bi radi k potovanju z železnico privabili še več tujih obiskovalcev, izumili so celo novo besedo, swisstainable, ki je kombinacija besed swiss (švicarski) in sustainable (trajnosten). Kampanja poudarja podnebno prijaznost, na primer, da se med potovanjem z vlakom med dvema mestoma sprosti 27-krat manj ogljikovega dioksida na potnika kot med vožnjo po isti poti z avtomobilom ali da ves železniški promet na svetu ustvari le 0,2 odstotka vseh emisij ogljikovega dioksida, ki jih povzroča promet. Švicarske državne železnice zdaj uporabljajo 90 odstotkov energije iz hidroelektrarn. Načrt je, da do leta 2025 dosežejo 100 odstotkov, pravi Nydegger.

V Zermattu, znanem alpskem turističnem središču, se številni turisti odpravijo z gorsko železnico do postaje Gornegrat. Od tam je čudovit razgled na legendarni, 4478 met­rov visoki Matterhorn, ikonično alpsko goro. V vlake gornegratske proge so vgrajene tako imenovane rekuperativne zavore. Prek njih se kinetična energija vlaka pretvarja v električno in se akumulira med vožnjo navzdol. Tri vožnje navzdol tako zagotavljajo dovolj energije za skoraj dve vožnji navkreber.

V ceno prenočitve v Bernu je bil vključen tudi javni prevoz po mestu. FOTO: Milan Ilić

V švicarskem javnem promet­nem omrežju imajo pomembno vlogo tudi avtobusi, ki vozijo v kraje, kjer ni železniških postaj. Vse več je električnih, tihih. Tudi tramvaji vozijo po nekaterih mestih, v Zürichu, Baslu, Ženevi, Bernu in Neuchâtlu, po jezerih ladje in žičnice v planine.

Ena vozovnica po vsej državi

Vendar Švica ni poceni. Frank je v zadnjem času zelo močan, poleg tega so v tej državi cene in plače veliko višje kot v sosednjih, Franciji, Italiji, Avstriji in Nemčiji, ki so vse v evroobmočju. A kdor zmore in je pripravljen plačati precejšnjo ceno za popolno svobodo potovanja po Švici, si bo kupil Swiss Travel Pass. Namenjen je tujim turistom, za 15 dni zapored v drugem razredu pa stane 429 frankov (307 frankov za mlajše od 25 let), kar je le nekaj evrov več, saj sta tečaja približno enaka. Obstaja tudi različica Swiss Travel Pass Flex, ki prav tako vel­ja 15 dni, vendar ne zaporedoma, temveč za dneve po želji v mesecu dni, in stane 449 frankov oziroma 321 za mlajše od 25 let. Swiss Travel Pass oziroma Swiss Travel Pass Flex je mogoče kupiti ne le za 15, ampak tudi za tri, štiri, šest ali osem dni.

Zürich je največje švicarsko mesto in veliko železniško vozlišče. FOTO: Milan Ilić

Lastnik tega »švicarskega potnega lista« si lahko ogleda tako rekoč vso državo, saj potuje z vsemi red­nimi medmestnimi in mestnimi vlaki, avtobusi, ladjami, tramvaji, metroji, pa tudi številnimi žičnicami vse dni njegove veljavnosti (doplačati je treba samo pri nekaterih panoramskih vlakih). Od St. Gallna na severovzhodu do Ženeve, ki je na skrajnem jugozahodu, se lahko z vlakom pripelje v manj kot treh urah in 50 minutah. Brezplačen je tudi vstop v več kot 500 muzejev.

Ko sem bil v Zürichu, največjem švicarskem mestu in velikem železniškem vozlišču, s številnimi hitrimi vlaki povezanem z drugimi švicarskimi mesti, sem se tako dopoldne peljal po Züriškem jezeru, popoldne pa z vlakom do mesta Zug, kjer sem si ogledal zanimive razstave v dveh muzejih. Z vidika optimizacije prevoza je še bolje, če lastnik takšne vozovnice prenočuje bližje geografskemu središču Švice, na primer v Luzernu, od koder se z vlakom večinoma v eni do dveh, največ treh urah pripelje do skoraj vseh pomembnih mest v državi. V enem dnevu lahko na primer obišče Ženevo, Zürich, Basel ali Lugano in se vrne v Luzern, ne da bi preveč časa prebil na poti.

Glavna železniška postaja v Zürichu FOTO: Milan Ilić