Dežela, ki se želi izviti iz jeklenega obroča velike sosede

Dežela na obrobju Evrope se na vse načine trudi, da bi jo Evropa sprejela pod svoje okrilje. Za evropske vrednote so ljudje takoj pripravljeni tudi na ulicah izraziti svojo podporo, protesti so bili zadnje mesece kar pogost pojav. Zlasti mladi bi se radi čim prej otresli dolgoletnega jarma, ki jim ga je pred več kot stotimi leti nadel Josif Visarionovič Stalin in katerega posledice čutijo še danes.

Mestece Gori v osrednji Gruziji je rojstni kraj velikega diktatorja, ki mu je zgodovina že določila pravo mesto. Zdaj je nesporno, da je kriv smrti milijonov ljudi, a o tem v njegovem muzeju ni niti besede. Z velikim zanimanjem sem se sprehodil po velikih sobanah, ki ponujajo različne slike in dokumente o življenju tega krvnika, vse le slavijo moč in podobo človeka, ki mu v novejši zgodovini ne najdemo enakega. Seveda sem se takoj vprašal, le kako sodobna Gruzija dopušča takšen muzej sredi države, vendar je krivca treba iskati nekaj sto kilometrov daleč, v moskovskem Kremlju. Za vladarja Rusije je Stalin pravi idol, obudil je apetite po obnovi velike Sovjetske zveze in Gruzija je zagotovo najslajši sadež, ki ga želi utrgati dosmrtni predsednik.

Pisana druščina gre na degustacijo vina

K sreči večina Gruzijcev misli povsem drugače, za noben denar se ne mislijo vrniti v stalinistične čase. Vse, kar jih trenutno povezuje z veliko sosedo, je jezik. Mnoge generacije so se v šoli učile le rusko, domača gruzijščina je bila dolgo zapostavljena, v zadnjih letih pa vendar dobiva pravo veljavo. Za naša ušesa je nekoliko zapletena, značilna je kopica težko izgovorljivih soglasnikov na začetku besede, kot na primer Mchkvati, pisava pa je nam povsem nerazumljiva, zato so številni napisi v angleščini zares dobrodošli.

Da so ljudje resnično odprtega srca, tujec začuti na vsakem koraku. Dežela velja za proizvajalko vrhunskih vin in to domačini zelo radi pokažejo. V pokrajini Kaketi smo jih imeli priložnost pokusiti. Na enodnevni izlet z majhnim avtobusom se nas je odpravilo 16, zares pisana druščina: trije Indijci, ki živijo v Abu Dabiju, pa Angležinja, ki se je pred 30 leti preselila v Izrael, dva ciprska Turka, Filipinka, Južna Korejka, dve Kazahstanki v muslimanskih oblačilih, 18-letni Azerbajdžanec in starejši ruski par iz Sankt Peterburga. Vsi smo se predstavili eden drugemu in se poskušali sporazumeti v različnih jezikih, le Rusoma je bilo dovolj že to, da prihajata iz vsem znanega nekdanjega Leningrada in znata samo rusko.

S svojo gimnazijsko ruščino sem se trudil nekako razložiti, od kod prihajamo, vendar ni bilo nobenega odziva, a Rusinji sem zameril le to, da je pred očmi prijaznih domačinov stran zlivala vino, ki so ga predstavljali z veliko pozornostjo. Presenetil nas je mladenič iz Bakuja, ki je gladko naštel vse nekdanje jugoslovanske republike in hitro dodal, da Slovenije ne zamenjuje s Slovaško. Hvaležni smo bili lokalni agenciji, ker je zbrala tako pestro druščino in nam razkrila ta zanimivi kotiček svoje domovine, sami ga zagotovo ne bi našli. Čeprav prisegam na raziskovanje tuje dežele le v lastni režiji, ni vselej uspešno.

Ojakuri, kačapuri in kinkali

Na poti po pokrajini kmetje ob cesti ponujajo veliko vrst sirov, ki so zelo začinjeni. Vsaka pokrajina slovi tudi po gurmanskih specialitetah. Tako je nekje znan ojakuri, krompir s svinjino in veliko čebule, pa kačapuri, nekakšna lepinja z veliko sira, in vsepovsod razširjen kinkali, lepo oblikovano kuhano testo z različnimi nadevi, največkrat s sirom ali mesom, lahko pa je tudi sladica s čokolado, smetano ali češnjami.

Zelo radi ponudijo različne zelenjavne jedi, največkrat na žlico, praviloma so dobro začinjene in izjemno okusne. Na deželi restavracije ponujajo menije za 20 do 30 larov, kar je približno od sedem do deset evrov.

Prestolnica Tbilisi se na vsak način hoče otresti slovesa nekdanjega sovjetskega mesta, pa vendar je ostalo precej kulturne dediščine, ki jo skrbno varujejo, navsezadnje so skupaj z Moskvo leta 1961 dobili podzemno železnico, ki še danes dobro deluje. Veliko smo se prevozili z njo, saj je učinkovit in poceni prevoz. In če smo že pri prevozu, nikjer doslej nisem naletel na tako dobro organizirano taksi službo, različico razvpitega Uberja, ki v Gruziji deluje pod imenom Bolt. Z enostavno aplikacijo se prijaviš za točno določeno razdaljo, v nekaj minutah dobiš ime voznika in točen čas odhoda ter ceno, ki je vsakič takšna, kot je ponujena, praviloma nižja kot pri taksistih in pri več kot 20 vožnjah po mestu niti enkrat ni odstopala od dogovorjene. Zato obiskovalci Tbilisija ne najemajo avtomobilov, kar je za njihove razmere drago, poleg tega pa je veliko vprašanje, kako se bo povprečen evropski voznik znašel v tem prometnem kaosu. Treba je priznati, da so vozniki Bolta pravi mojstri, izredno hitro in zares poceni te pripeljejo na cilj.

Izredno razgibano mesto si je vredno ogledati peš, saj samo središče ponuja nešteto zgodovinskih znamenitosti, posebno obiskane so žveplene toplice, njihov nastanek sega v rimsko dobo, veliko ostankov pa je še danes ohranjenih. Nad njimi se dviga utrdba Narikala s cerkvijo, kamor je mogoče vstopiti le v dovoljenih oblačilih. Čeprav so pred cerkvijo na voljo rute, šali in ogrinjala, se nam ni uspelo tako opremiti, da bi vstopili v množično obiskano cerkev. Utrdbo pa ta čas obnavljajo in dostop ni mogoč.

Most miru

Nad Kuro se dviga mogočen, res veličasten most, Most miru, posvečen prijateljstvu med Gruzijo in Sovjetsko zvezo, ki je zdaj predvsem atraktivna točka za snemanje in fotografiranje, gneča ob njem je tako zvečer kot čez dan.

Državna poslopja so arhitekti zasnovali v sodobnem slogu, močno se razlikujejo od nekdanjih dolgočasnih blokov, kjer sta zasedala predsedstvo in skupščina; te pospešeno obnavljajo, večino bodo povsem porušili. Vse to so znamenja, ki kažejo, da bi se Gruzija rada čim prej izvila iz jeklenega obroča velike sosede.

Kako raznolika dežela je Gruzija, dokazuje potovanje v Kutaisi, od Tbilisija 220 kilometrov oddaljeno mesto, tretje največje v državi. Prestolnica nekdanjega srednjeveškega kraljestva ponuja številne znamenitosti, kot je jama Sataplia z ostanki stopinj dinozavrov, pa samostan Gelati, še ena gruzijska znamenitost na seznamu Unescove kulturne dediščine, kar nekaj let je bilo mesto tudi sedež gruzijskega parlamenta.

In še nečesa ne smemo pozabiti: tako kot Slovenija ima tudi Gruzija odlične športnike, cela vrsta izvrstnih košarkarjev je igrala pri ljubljanski Olimpiji, nekateri so si pri nas ustvarili dom, seveda pa je v teh dneh na očeh predvsem nogomet. Deželo je preplavilo veliko slavje, ko so se gruzijski nogometaši tako kot slovenski presenetljivo najprej uvrstili na evropsko prvenstvo, potem pa tam še naprej presenečali. Vrhunec je navdušenje nad nogometaši doživelo ob zmagi nad Portugalsko. Takrat je po Tbilisiju pokalo do jutra in dežela se je znova poenotila, veselje in ponos pa izrazila na znamenitem Trgu svobode sredi mesta, kjer so še pred dobrim mesecem divjale silovite demonstracije.

Obisk Gruzije pa ni celovit, če ne obiščeš tudi najbolj zahodnih delov ob Črnem morju. Najznamenitejše letovišče je Batumi, tudi upravno središče Adžarije, ki je avtonomna pokrajina in izrazito usmerjena v turizem. V načrtu smo imeli tudi potovanje v to zanimivo mesto, vendar so vlaki zasedeni že tedne vnaprej, podobno je z avtobusi, polet z letalom pa je možen le prek Istanbula, kar pot iz Tbilisija bistveno podaljša in podraži. Kljub prizadevanju lokalne agencije nam ni uspelo zagotoviti vozovnic za vožnjo v Batumi, ki bi sicer trajala z vlakom dobrih šest ur, z avtobusom še dve uri dlje.

Tako to ostaja naš izziv, vprašanje pa je, kdaj bodo dozorele razmere za obisk Južne Osetije in Abhazije. Ko smo to omenili lokalnim vodnikom, so nas hitro ustavili, češ, za zdaj pozabite na to, nihče si ne drzne organizirati izletov v te sporne pokrajine. Spomin na leto 2008 in izgubljeno vojno je še kako živ.