Zgodba o tem, kako človek pri skrbi za hudo bolnega v stiski ostane sam.
Galerija
Smrt in umiranje sta pri nas tabu, a vendar se to, kar se je dogajalo nam, in nismo edini, ne bi smelo dogajati nikomur. Fotografija je simbolična. FOTO: Jure Eržen/Delo
V nadaljevanju preberite:
»Zakaj bi morali vsi vedeti, kaj je to urokondom? Ali pa kako priti do plenic za odrasle? Sistem bi moral biti naravnan tako, da ko začneš skrbeti za hudo bolnega svojca, dobiš vse pomembne informacije, s katerimi njemu in tistim, ki so okoli njega, olajšaš življenje. Ne pa, da se umiranje družinskega člana spremeni v travmo in posameznika ali celo družino zlomi,« pravi Duša Matoh iz Ljubljane.
»Smrt in umiranje sta pri nas tabu, a vendar se to, kar se je dogajalo nam, in nismo edini, ne bi smelo dogajati nikomur,« poudarja Duša Matoh, ki s svojim javno izpostavljenim primerom povzema izkušnje mnogih. Poleg tega, da je njena družina – s pokojnim partnerjem Mirkom Bučanom imata tri otroke, najstnike – trpela zaradi umiranja družinskega člana, ni bilo lahko priti do uporabnih informacij, s katerimi bi bilo njihovo življenje znosnejše.
Celoten članek je na voljo le naročnikom.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITE Obstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji