Starost ni ovira za kovanje nabritih verzov

»Na razstavah je običajno na ogled mnogo umetnin, za njimi so velika imena znanih avtorjev, umetnikov. Presenečeni in razočarani boste, če ste pričakovali takšno razstavo. Ustvarjali smo in se pri tem tudi zabavali ter na poseben način izrazili sebe. Voditelji delavnice so nam dokazali, da še marsikaj zmoremo in metuzalemska leta niso naša ovira. Kravžljali smo tudi možgane, ustvarjali rime, malo za šalo, malo zares, kot bi se mi starčki odpravljali na ples,« je odprtje razstave z nabritimi verzi poslikanih prtičkov na igrišču Šport­nega društva Tabor z rimo začinila Karolina Sotler, ena od udeleženk.

V okviru festivala Mladi levi, ki ga konec avgusta v Ljubljani vsako leto organizira zavod Bunker, se je na delavnici, poimenovani Nepraktične ženske, pet dni družilo in ustvarjalo sedem stanovalcev iz doma starejših občanov Tabor.

Pesmi upornih upokojencev

Delavnice sta vodila beograjska umetnika in arhitekta Dragan Protić - Prota in Đorđe Balmazović - Žole, ki delujeta v beograjskem kolektivu Škart. Nastala je zbirka pesmi, misli in kratkih pripovedi z naslovom Živi in upaj, saj bo še zjutraj in podnaslovom Pesmi upornih upokojencev, nabrite verze pa so naslikali tudi na tkanino. Delavnica je bila sofinancirana iz evropskega projekta ACT (Art, Climate, Transition).

»Kaj storiti po skoraj dveh letih drastičnih sprememb v naših načinih bivanja, kaj storiti po zasejanem strahu pred bližino, pred zbiranjem, pred deljenjem istega prostora, istega zraka? Skupina upokojencev iz bloka B Doma upokojencev Center se je temu strahu uprla, če mu je sploh kdaj verjela. Ustvarili so zbirko pesmi, misli in kratkih pripovedi – o sebi, o vojni, o koronskih časih in ne nazadnje, o ljubezni,« je v uvodu knjižice zapisala producentka delavnice Klara Drnovšek Solina iz Bunkerja.



Kot je povedala, so v zavodu Bunker na letošnjem festivalu želeli ustvariti tudi neko skupnost in se spet odpirati v različne družbene skupine: »Še posebno smo si želeli sodelovati z upokojenci, saj smo v obdobju zaprtja zaradi koronavirusa izgubili stik, oni z nami in mi z njimi, zaželeli smo si sodelovanja. To je bila čudovita delavnica, spletle so se čudovite vezi, tudi po končani delavnici na podaljšani kavi in sladoledu.« Festival poteka v četrtni skupnosti Tabor, zato se jim zdi zelo pomembno vključiti njene prebivalce.



K sodelovanju so povabili beograjski kolektiv Škart, ki po različnih mestih izvaja projekt Praktične ženske (»Praktične žene«). Delavnica je potekala pet dni, od 9.30 do 11.30. Ustvarjali so pesmi na različne teme, oblikovali naslove, pokomentirali vsebino, zadnja dva dni pa so zapisano slikali na prtičke. Vsak dan so si privoščili dobro kavo ali sladoled.

»Če je človek žleht, se ga še bacil ne prime«

Triindevetdesetletna Ana Jovičević, ki je z Mladimi levi že sodelovala, pravi, da mora biti povsod zraven, rada sodeluje in je v družbi, pa tudi kakšno neumnost naredi: »Življenje gre tako naprej in ni mi dolgčas. Ljudje mislijo, da ko prideš enkrat v dom, je konec življenja. Pa ni, življenje gre naprej. Kot si ga sam ustvariš, takšnega imaš. To je moj drugi dom, kjer se dobro počutim. Nič mi ne manjka. Na delavnicah vsak dela tisto, kar mu najbolj ustreza.«



Na delavnici je napisala štiri pesmi, med njimi tudi To sem jaz: »Oče je bil rudar, veliko smo potovali, kot cigani. Videli smo lepe stvari in različne običaje. Važno je, da greš po svetu in vidiš druge ljudi. Šel je tja, kjer je bolje zaslužil. Ko me vprašajo, kje sem bila doma, rečem: nikjer in povsod. Rojena sem bila v Avstriji, dolgo smo živeli na Nizozemskem in v Nemčiji. Spoznali smo običaje in navade, naučili smo se jezikov.« Na vprašanje, kako je preživela čas karantene zaradi koronavirusa, pa je povedala: »Če je človek žleht, se ga še bacil ne prime. Jaz sem med temi in tudi bacil me ne mara. Kadar sem šla ven, sem šla sama, nisem se družila, bolj sem se umaknila in nisem zbolela. Prišla sem skozi in zelo dobro se počutim.«

Sprejeti je treba življenje, kot je, četudi so težave

Karolina Sotler je napisala več pes­mi in misli, ni jih štela: »Kar zlivalo se je iz mene. Zelo dobro sem se počutila, to so moji prijatelji. Ko sem prišla v dom, sem to sprejela za svoj novi dom in niti enkrat mi še ni bilo žal, da sem tu. Ko smo začeli delati pri tem projektu, mi je bilo takoj všeč. Zabavali smo se, rimali, peli, pesnili. Dragan in Đorđe sta krasna animatorja, zato je nastalo toliko pesmi. Pomagala je Klara, ker ne razumeta slovensko, še posebno Dragan. Onadva sta nam pomagala pri delu, mi pa njima pri jeziku. Veliko smo odnesli drug od drugega. Spoznali smo, da niso pomembna naša metuzalemska leta, človek se vse življenje uči in vedno lahko nekaj ustvarja. Ne glede na moja leta uživam, ko nekaj novega ustvarim.«



Pravi, da v domu poskuša živeti aktivno. V njihovem nadstropju ima dvakrat na teden telovadbo, enkrat z delovno terapevtko, enkrat s fizioterapevtko: »Ko manjkata, vskočim in vodim jaz. Z vsemi se dobro razumem.« Ko je prišla v dom, se stanovalci niso poznali med seboj. Hodili so drug mimo drugega in niso vedeli, kako je komu ime: »Tega mi je bilo dovolj. Bili smo v karanteni in smo si organizirali praznovanje za božič in novo leto, prijetno smo se imeli in od takrat se med seboj poznamo, se tikamo, praznujemo vse rojstne dneve. Sklenili smo, da če kdo zboli, mu drugi pomagamo. Smo kot širša družina. Vsak je drugačen in ga moramo upoštevati takšnega, kot je.«



Med koronsko krizo je bilo hudo, dokler niso smeli na hodnik: »Ko smo lahko šli vsaj na hodnik, ven nismo smeli, smo lahko vsaj malo zadihali in bilo je lažje. Človek mora sprejeti življenje, kot je, četudi so težave, ne gledati vsega črno. Vedno si rečem, da bi lahko bilo še slabše. Žal je tudi v domu nekaj stanovalcev, ki se ne dajo cepiti. Ogrožajo ne samo sebe, tudi druge. Rada bi, da bi bili čim prej cepljeni še tretjič.«

Vse življenje se učiš

Mimica Pučko je Mariborčanka in v ljubljanskem domu Tabor je, ker ima tu otroke, vnuke in pravnuke: »Mož selitve ni dočakal, prišla sem sama. Ljubljana je lepa, zelena, družba je enkratna. Covid-19 nas je malo ustavil, zdaj bomo nadaljevali. Mladi levi so bili zelo prijazni in ljubeznivi, cel teden so nas poučevali. Vse življenje se učiš. Napisala sem štiri pesmi, ki so bolj dogodki, slabo obvladam slovensko, ker nisem Slovenka. V Sloveniji sem od 16. leta. Uživam tukaj.«



Tadeja Vertnik je popolnoma slepa, vidi samo podnevi svetlobo in ponoči temo, napisala je štiri pesmi: »Na delavnici sem bila zelo zadovoljna, zelo so nas motivirali. Opisali smo svoje življenjske izkušnje, izjave o njih, ki pravijo, da ni treba obupati, ko pride starost, pred teboj je vedno neka svetla točka. Lahko bi šla v kot in tam čakala, vendar to ni potrebno. Pogosto sodelujem pri kronikah, deklamacijah, pevskem zboru, uprizarjamo tudi igre. Epidemijo sem preživela čisto v redu, nisem imela nobenih težav. Malo smo gledali televizijo in se družili, nima smisla, da bi obupavali.«

Verzi so »padali« kar sami od sebe

Petindevetdesetletni Germano Pečarić je povedal, da jih je večino v delavnico zvabila njihova delovna terapevtka Anica Albreht: »Nekaj dni smo se družili in se imeli lepo. Sodeloval sem, kolikor se je dalo. Napisal sem štiri pesmi. Bila je prijetna družba. Nič ni bilo prisiljenega, vse je padalo samo od sebe.« Med koronsko krizo je stak­nil okužbo in bil 15 dni v karanteni. Ni imel ne temperature ne drugih simptomov: »Karantena je bila zoprna, bil sem sam v sobi. Blizu mene je bila žena, ki pa žal ni preživela. Preživel sem okužbo in bil že dvakrat cepljen.«



Tudi Emilija Štravs je omenila, da jih je na delavnico zvabila delovna terapevtka Anica, srčna gospa, ki jih je spodbudila, kaj vse še lahko naredijo: »Bilo je krasno in nepozabno. Najprej smo vadili na papir, potem pa verze prenesli na blago. Lepo smo se imeli. Rekli so, da nas bodo čez eno leto spet povabili. Korone imamo čisto dovolj, čez eno leto bi se moralo to že končati. Več mesecev smo morali biti zaprti v domu, hrano smo dobivali v sobe in nismo smeli ven. To je bila katastrofa. Veliko stanovalcev je propadlo fizično in umsko. Zato se to ne sme ponoviti. Bomo videli, kako bo s četrtim valom. Upanje umre nazadnje.«

Čas je, da razbijemo geta

Dragan Protić - Prota iz kolektiva Škart, ki je nastal pred 30 leti, je povedal, da je bila ta skupina zelo zanimiva. Germano je bil na primer partizan in ponosni so bili, da so lahko z ljudmi, ki so živeli v času NOB, izmenjali izkušnje: »Postali smo prijatelji in upam, da bomo še naprej sodelovali. V kontinuiteti je moč, da to nadaljujemo tudi prek maila, facebooka in podobno.«



Kolektiv Škart od leta 2000 sodeluje z različnimi skupinami, z mladimi, starimi, odvisniki od heroina, otroki: »Poskušamo demistificirati umetnost in uveljaviti umetniško prakso v socialni praksi. Preko poezije, pisanja pridemo do nekega rezultata, tokrat je bila to knjiga pesmi in majhna zbirka njihovih del na tekstilu. Sodelovanje z Mladimi levi je bilo odlična prilož­nost, da smo svoje delo prenesli v dom za starejše. V času korone smo se zaprli v svoja geta. Zdaj je čas, da ta geta razbijemo in se družimo zunaj doma. Ko zberemo utrinke sedanjosti, je cilj dekonstrukcija resničnosti in boj za kritično razmišljanje. Pokazalo se je, da imajo upokojenci še kako kritično mišljenje o sedanjih političnih, družbenih in gospodarskih razmerah. Treba jih je poslušati in se ne vdati v sedanjost.«

Kritika družbene resničnosti

Kolektiv Škart je pred 30 leti začel sodelovati z različnimi uporniškimi gibanji v Srbiji in takratni Jugoslaviji. Eno od njih so bile ženske v črnem iz Beograda. Ena je po vojni ustanovila združenje mater samohranilk begunk. Leta 2000 so začeli sodelovati, tako je nastal projekt Nepraktične ženske. »Nekatere so začele vesti majhne resnice o sebi, o političnih razmerah, svoji intimi, o položaju žensk v družini itd. Nepraktične ženske obstajajo in delujejo že 21 let. Izdajajo čudovite kuharske knjige, potujejo po svetu. Tako navdihujejo druge ženske, da spregovorijo na svoj način. To, kar so naredili upokojenci v Ljubljani, je podobno delu Nepraktičnih žensk. Se pravi, uporabna poezija in risanje, kot kritični izraz njihovih stališ do družbene resničnosti,« je razložil Dragan Proić.



Đorđe Balmazović - Žole je dodal, da skupina Škart dela predvsem z ljudmi, ki niso obiskovalci muzejev in galerij: »Že od začetka smo šli na ulico in ustvarjali z navadnimi ljudmi. Če hočeš imeti vpliv, moraš delati z otroki, ki so prihodnost, ali s starejšimi, kar je zelo pomembno, saj v Srbiji, na primer, pogosto nihče ne skrbi za starejše. Dolžnost umetnika je, da gre ven iz galerije in muzeja in dela z ljudmi.«