»Nikomur ne moreš ničesar vsiliti, vsak naredi, kar mu ustreza«

Ana Jovičevič še nikoli ni igrala v nobeni predstavi in nima igralskih izkušenj: »Pobrali so me tako rekoč na cesti. Hitro sem se vključila, sem tak tip, da povsod nos vtaknem, tudi tja, kamor ne bi bilo treba.« Sicer pa pravi, da je zanjo zanimivo vse, kar se dogaja, tako v domu starejših kot tudi zunaj njega.


 

Kako se je začelo vaše sodelovanje z mednarodno ekipo, ki jo je vodil Darren O'Donnell, umetniški vodja kanadskega kolektiva Mammalian Diving Reflex, pri predstavi Ves moj seks?

V domu so iskali igralce in če se tu kaj dogaja, mora Ani, seveda, sodelovati. Predlagali so me in sem šla. Dobivali smo se pri pripravi predstave in bilo je zelo luštno. Enkrat smo šli tudi v mesto in si ga ogledali, balinali smo v Tivoliju in se peljali z ladjico po Ljubljanici. Potem se ti stiki izgubijo in vsak gre po svoje. Ne vem, če bo še kakšna ponovitev te predstave. Sodelovala bi tudi pri kakšni drugi temi. Vse, kar se dogaja, je zame zanimivo. Nisem starokopitna in vedno sem rada na tekočem.  

Ali je težko pred občinstvom tako odkrito spregovoriti o prvih ljubeznih, seksualnih izkušnjah, skokih čez plot in podobnem?

Nekdo se teh tem sramuje, jaz pa pravim, da gre za čisto življenjske stvari. Zame ni bilo težko razmišljati o tem, kaj vse sem doživela. Nisem imela treme, povedala sem, kar sem mislila in kar je bilo res. Zame to ni bil problem.

Bi še sodelovali v podobnem projektu?

Morda pa bi. Sem za vsako neumnost. Starost pri vklapljanju v nova znanstva zame ne igra vloge. Vse je odvisno od ljudi. Bila sem najstarejša med igralci. Na predstavo sta prišla tudi moj nečak in njegova žena in sta me pohvalila, kako lepo sem govorila in povedala tisto, kar je res: »To si doživela, saj si tudi ti bila nekoč mlada.« Nista rekla, da imata teto, ki govori neumnosti.

Pred predstavo ste dejali, da so dobri odnosi, intima in seks zelo pomembni. Kaj se lahko o tem in o življenju na splošno od starejših naučijo mlajše generacije?

Sem tako kot moja mama, če me kdo kaj vpraša, povem tako, kot je. Če pa me boš poslušal in upošteval, kaj boš izbral iz tega, kar sem povedala in kaj ti je všeč, pa je tvoja stvar. Nikomur ne moreš ničesar vsiliti. Vsak naredi, kar mu ustreza.

 

Kakšen se vam zdi današnji svet, če ga primerjate s tistim, v katerem ste živeli, ko ste bili mladi?

Rasla sem na deželi, tam smo bili eden do drugega bolj odkriti. V nekaterih stvareh pa smo bili preveč zadržani, in nismo zaupali podrobnosti o svojem življenju drugemu. Tu je bilo morda malo razlike. Vendar pa tudi danes nekateri o sebi nič ne povedo in raje zadržijo zase. Meni ni težko povedat, kako sem živela. Človek se rodi z določenim karakterjem in ta ostane. Imam prijatelja, mojo prvo ljubezen iz mladosti, s katerim se že dolgo poznava in ga obiskujem v njegovem domu za starejše v Črnučah. Pravi mi: »Ani, ti si tako luškana, odkar te poznam, si vedno enaka.« Jaz pa mu odgovorim: »Samo vedno mlajša sem.«

Tudi v predstavi ste izdali, da vsakih 14 dni obiščete vašo prvo ljubezen in obujata spomine, kako je bilo, ko sta bila mlada.

Ko sem ga prvič zagledala, sem imela metuljčke. Do danes sva ostala prijatelja. Takrat sva se razšla in jaz sem se poročila štiri leta prej kot on. Zelo lepo je, da sva tako dolgo prijatelja. Ustvarila sva vsak svoj zakon, a vedno, kadar sva se srečala, sva se ustavila in debatirala. V službi je bil na notranji upravi, velik in fejst možakar v uniformi. Ko smo se nekoč srečali z mojim možem, je mož vprašal, kako, da me je tako lepo pozdravil. Povedala sem mu, da je bila to moja prva ljubezen. In mož mi je dejal, da sem vedno izbirala samo lepe moške. Odgovorila sem mu, da grdih nisem marala. Rada sem imela črnolase. Če se mi je približal kakšen svetlih las, me ni zanimal. Tudi sama sem bila svetlolasa, morda me je prav zato to pri moških odbijalo. V črnuškem domu ga obiščem vsakih štirinajst dni, od mene je starejši leto dni. Večinoma se tja odpeljem z mestnim prometom, včasih se peljem tudi s taksijem.

Med predstavo ste razkrili tudi nekatere druge podrobnosti iz vašega življenja. 
Ali se spominjate vaših zgodnjih otroških dni, ko ste Kopačevi živeli v Avstriji in na Nizozemskem?

Ko smo prišli na Holandsko, se spomnim, da so rudarji imeli svojo kolonijo, svoje hiše in stanovanja. Blizu so bili tudi vrtovi, kjer smo se družili otroci. Nekoč je k naši mami prišel »financar«, ti so tam skrbeli za red, in je povedal, da se je moj brat Pepi, ki je pozneje padel med drugo svetovno vojno, skupaj s še dvema sosedovima fantoma valjal po njivi, polni žita. Kmet je zahteval, da bodo morali povrniti škodo, ki so jo naredili. Ko je oče prišel domov, je nadrl sosedovega fanta, za katerega je mislil, da je Pepi, in mu eno prisolil, in ko je fant rekel, da ni Pepi, mu je prisolil še eno, češ, a zdaj pa se boš še zmišljeval, da nisi Pepi. Posledic ni bilo, ker smo se vsi med seboj poznali. Oče in mama sicer nista nikoli nikogar udarila, mama je rekla, da ni rodila otrok, da bi jih tepla. V naši družini so bili najprej trije fantje, nato pa še tri dekleta, bila sem srednja, peti otrok. Vsi smo bili rojeni v Avstriji, najmlajša sestra pa je bila narejena v Holandiji, rodila pa se je v takratni kraljevini Jugoslaviji.

Ko ste bili stari pet let, se je vaša družina preselila v Medvode.

Zaradi naraščajoče brezposelnosti se je vsaka država najprej znebila tujcev. Morali smo se izseliti. Rudarska družba je tujim rudarjem, ki so jih morali odpustiti, šla zelo roko. Očetu, ki je bil iz Medvod, so omogočili vagon, v katerega smo lahko naložili pohištvo in druge stvari in ga pripeljali direktno do medvoške železniške postaje. Dobivali so tudi finančno odškodnino. Oče je pozneje prejemal dobro pokojnino iz Avstrije in Holandije.

Se spomnite, kako je takrat potekalo življenje na območju Slovenije? 

Ko smo prišli v Medvode, nismo vedeli, kam bi šli. Prenočili smo lahko v stari šoli v Preski, spali smo na tleh na slami. Očetov brat, ki je živel v Mošah, nam je pomagal, da smo nato lahko nekaj časa živeli v stari hiši v Dragočajni. Oče je potem delal »pri barabah«, tako so rekli delavcem, ki so opravljali različna dela, kopali in gradili ceste in podobno. Spomnim se, da je mama takrat rekla, da z Nizozemske pogreša bonen kafe, ker je bila vajena prave kave za zajtrk. Tu na vasi takrat niso poznali prave kave. Z Nizozemske smo pripeljali veliko stvari, veliko uro, kolo in pralni stroj. Bil je lesen, izgledal je, kot bi prežagali čeber. Notri je bil kol z loputami. Mama je dala vanj perilo in pokrila pokrov, na strani pa je bila ročka, ki si jo vrtel z roko. Nekoč je prišla neka gospa iz Ljubljane in jo vprašala, ali bi ga prodala. Ker smo bili bolj brez denarja, ker je oče slabo zaslužil, ga je prodala. Starejši brat je imel tudi citre. Vse, česar nismo nujno potrebovali, smo prodali, da smo preživeli. 

Vam je iz tistih časov še kaj posebnega ostalo v spominu? 

V Pirničah, kjer so nam pozneje dali stanovanje, je morala mama že zjutraj na njivo, kjer je delala ves dan, da nam ni bilo treba plačevati najemnine. V Zgornji Senici pri Medvodah smo si pozneje zgradili hišo. Najprej smo se tja preselili v eno od majhnih bajtic na veliki kmetiji, kjer sta starša pomagala delat. Lastnik je bil sošolec od moje mame in ji je podaril en breg v zameno, da je deset let delala na njegovi kmetiji na njivi in je tako odkupila to zemljišče. V kroniki Rateške fare je zapisano, da smo Kopačevi začeli graditi hišo leta 1939. Takrat je bila takšna gradnja redkost. Blizu naše parcele je tekla Sora, tam je bil različen material, pesek, mivka in kamen, ki smo ga kopali ter ga z vozičkom in samokolnicami pripeljali do parcele. Delali smo sami, brat je bil zidar. Hiša je imela vežo, kuhinjo in eno sobo, v kateri smo spali vsi. Stranišče na štrbunk je bilo zunaj. Do druge svetovne vojne smo hišo naredili do plošče, po vojni pa smo nadaljevali.

 

V predstavi omenjate razlikovanje med revnimi in bogatimi, kako je to takrat vplivalo na življenje?

Zelo. Na vasi smo bili prvi, ki smo delali hišo, pa nismo bili kmetje. Spomnim se, da so me kmečki otroci zmerjali z beračico, ko pa smo se preselili v hišo, sem ponosno povedala, da imamo svojo hišo. Tudi moja mama ni pustila, da bi jo kdo podcenjeval. Kamorkoli si šel, so te zafrkavali. Mi smo starše tikali, na vasi pa so jih še vikali in ko sem nekoč pritekla do studenca, kjer je mama prala perilo, mi je soseda, ena najbogatejših kmetic v vasi očitala, kako lahko mamo tikam, saj da nisva krav skupaj pasli. Moja mama pa ji je odgovorila, da jih nisva, če pa bi jih imeli, bi jih pa zagotovo. Ni pustila, da bi kdo kaj rekel čez družino in njene otroke. Rekla ji je, naj pogleda svoje otroke, ki so metali kamenje za berači, ki so včasih hodili po vaseh in prosili za hrano. Moja mama je beračem vedno kaj dala. Otroci, ki smo rasli v bolj revnih družinah, smo znali to bolj cenit.

Kakšni so vaši spomini na šolanje?

V prvi in drugi razred sem hodila v šolo v Pirničah, ker smo takrat tam stanovali, v tretji razred pa v šolo v Rateče med Medvodami in Škofjo Loko. Rateška šola je bila takrat nova in na Gorenjskem najlepša, imela je knjižnico in telovadnico. Nanjo smo bili zelo ponosni. Učitelj, ki je bil hkrati tudi upravnik in ravnatelj, nikoli ni delal razlik med otroki, zanj so bili vsi enaki. To smo otroci tudi čutili. 

Ko se je začela druga svetovna vojna, ste bili stari 12 let, kako ste jo preživeli? 

Šest let sem hodila v takratno jugoslovansko šolo, dve leti pa še v šolo v Nemčiji. Na začetku vojne so Nemci, ki so potrebovali rudarje, očetu ponudili, da gre prostovoljno delat kot rudar in v tem primeru bi poskrbeli tudi za stanovanje za družino. Drugače pa bi nas izselili in bi oče moral delati v rudniku kot taboriščnik. Z mamo sta se odločila za prvo možnost in odšli smo na Bavarsko, v kraj približno 70 kilometrov iz Münchna, kjer je bil rudnik aluminija. Tam smo ostali tri leta. Obravnavali so nas tako kot Nemce, ker smo vsi znali nemško. Imeli smo stanovanje, oče je dobival plačo. Nekateri so med vojno preživljali težke čase, zame pa so bila to najlepša leta, vsega smo imeli dovolj. Imeli so zakon, da otrokom do osemnajstega leta ni bilo treba delat. Rudarji so bili dobro plačani. Oče je pozneje imel tudi zaradi tega dobro pokojnino. Ko je bila mama vdova in je dobivala določen odstotek njegove pokojnine, je bil ta znesek višji, kot je bila moja plača v takratni službi. 

Kakšni pa so vaši spomini na čase takoj po končani drugi svetovni vojni?

V takratno Jugoslavijo smo se vrnili leta 1947. Lahko bi ostali v Nemčiji, vendar smo imeli hišo v Senici, katere uradna lastnica je bila mama. Oče si je sicer želel, da bi šli v Avstralijo. Starejši brat je bil med vojno doma, mlajši je bil z nami v Nemčiji, srednji brat pa je med vojno padel v partizanih, v zadnjih štirinajstih dneh vojne. Ker starejši brat ni bil lastnik hiše, so mu rekli, da če lastnica ne pride nazaj, bodo hišo podržavili. Zato smo se vrnili in hišo dokončali. 

Ko ste bili stari 19 let, ste bili zaposleni v tovarni celuloze v Goričanah, eni najstarejši slovenskih papirnic, ki je danes delniška družba Goričane, tovarna papirja Medvode. Kako je bilo delati v takšni tovarni po vojni, ko je nastajal nov družbeno-politični sistem?

Najprej sem delala v tekstilni industriji v Kranju, kamor sem se morala voziti z vlakom in je bilo to težko uskladiti z delom v dveh izmenah. Zato sem se odločila, da grem delat v Goričane, do kamor sem od doma imela petnajst minut hoje. Delali smo v pokritem prostoru, kjer je bilo polno lesa. S stroji smo odstranjevali lubje, da so nato lahko delali celulozo. To je bilo zelo težko delo, vendar sem bila blizu doma. Les so pripeljali z vagoni, kmet je v Medvodah naložil les na voz s konjsko vprego in ga pripeljal do tovarne, pozneje pa so z medvoške postaje do tovarne napeljali železniški tir. Ker smo še dokončevali hišo, sem takrat dajala vso plačo očetu in nisem imela denarnih prihrankov.  

Pri 23 letih ste se poročili z Božidarjem Jovičevičem, oficirjem iz Črne gore, kako sta se spoznala? 

Pozneje sem delala v strežbi v višji oficirski vojaški šoli v Ljubljani v Šentvidu. Kolegica me je opozorila na lepega fanta, ki je prišel iz Maribora, pozneje se je njegova četa preselila v Šentvid. Takrat sem bila nekoliko nataknjena, ko pa sem na mizo prinesla jušnik in sem ga zagledala, je bila to ljubezen na prvi pogled. Pozneje sem izvedela, da je moj mož takrat rekel kolegom: »Ova djevojka če biti moja žena.« Februarja sva se spoznala in se septembra poročila. Klical me je Miki, jaz pa njega Mišo. Ko sva šla prvič na obisk v Črno Goro, je bil njegov oče zelo ponosen, da ima sin Slovenko za ženo. Povsod po vasi so me vabili na kosilo in kuhali njihovo nacionalno jed, zelje z veliko mesa, ki je bila zelo mastna, s to hrano so te počastili. Vsak je mislil, kako mi bo ustregel, jaz pa sem je bila sita in nisem mogla več.
 

Ste bili pozneje še zaposleni?

Nekateri so moža nagovarjali, naj me ne pusti več delati, ker naj bi bilo to sramota za oficirjevo ženo. Rekla se mu, da mi niti na misel ne pride, da bi nehala. Še naprej sem delala v šentviški vojašnici v strežbi. Otrok nisva imela. Pri nama je nekaj časa stanovala njegova sestra, ki je prinesla šest dni starega dojenčka, ki je odraščal pri nama. Nečak mi še danes reče, da nihče ni imel tako dobrih staršev, kot sva bila midva. 

Vdoveli ste zgodaj, pri petdesetih letih, kako ste to sprejeli?

Ko so mi pravili, da se bom še poročila, ker sem še mlada, smo ugotovili, da nihče ne more zamenjati Boškota, slabšega ne maram boljšega pa ne bom dobila. Ni mi bilo težko živeti kot vdova. Nisem si mogla predstavljati, da bi na Boškovi strani postelje ležal nekdo drug. 

Kako ste doživljali osamosvojitev Slovenije in odcepitev od nekdanje Jugoslavije?

Strinjam se z nečakom, ki pravi, da če bi vedel, kako zdaj živimo, bi bil proti odcepitvi. Meni v domu nič ne manjka, hudo pa je za mlade in vse druge, ki so brez službe. Veliko ljudi ima probleme.


 

Kako ste se odločili za življenje v domu starejših?

Z nečakovo družino smo skupaj živeli v hiši na Drenovem griču pri Vrhniki. Želela sem v dom, ker če bi zbolela, bi morala biti sama doma, ko so drugi v službi. Treba je misliti tudi na to. Nekateri so prepričani, da so otroci dolžni skrbeti zanje, kako pa, če so v službi? Ni mi žal, tu se vedno kaj dogaja.

Kako se počutite v domu za starejše Tabor v Ljubljani? 

Sobo sem uredila po svojih željah. Če ljudje prihajajo na oglede, jim pokažejo mojo sobo, ker jo imam urejeno po domače. Posteljnino perejo v domu, lahko bi tudi oblačila, vendar mi jih pere nečakova žena, zaradi prijetnega vonja po prašku in mehčalcu. Ob sobotah, ko me obiščejo, naredimo izmenjavo umazanih in čistih oblačil. Ker je ljudi veliko, s hrano nikoli ne bodo vsi zadovoljni. Sama nikoli nisem bila izbirčna. Imam pa svoj hladilnik in vedno je kaj notri. V skupni kuhinji si sama skuham tudi svoj svež čaj. Živim, kot mi paše. 

Prihodnje leto boste praznovali 90. rojstni dan, morda bi mlajšim generacijam izdali kakšno življenjsko modrost?

Ko sem prišla v dom, so nekateri rekli, da se tu ljudje spremenijo. Tega ne razumem, ker se človekov karakter ne spremeni. V domu me poznajo in name nihče ne more vplivat. Vedno sem se razumela z ljudmi, ker nisem želela uveljavljati svoje volje, z vsemi sem našla skupni jezik. Če bi me kdo vprašal za nasvet, bi mu lahko svetovala, vendar mlajši danes mislijo, da jim starejši nimajo kaj pametnega za povedat. Veliko je takih, ki ne marajo nasvetov. Včasih nekdo posluša, kdo drug pa ne. Pa saj ni treba.