Šola je življenje in življenje je šola

V obdobju, ko poteka letošnja matura, so se na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani zbrali maturanti vseh petih razredov iz leta 1970. Proslavili so okroglo 50. oblet­nico mature, ki so jo praznovali leta 2020, a so druženje takrat, ko je bila epidemija zaradi koronavirusa v največjem razmahu, morali preložiti. Srečanje in obujanje spominov pa ni bilo zato nič manj veselo, zanimivo in pes­tro. Skupaj so ugotavljali, da je šola življenje in tudi življenje je šola.

Pripravili so zanimiv program, začeli so z zborom maturantov na šolskem igrišču, pripravili so film Naš čas 1966–1970, v katerem so obudili vse pomembnejše dogodke v tistem času, in razstavo z istim naslovom v prostorih športne dvorane Gimnazije Šentvid. Predvsem pa so bili veseli, da se nikomur iz njihove generacije ali njihovim tedanjim profesorjem ni med epidemijo zgodilo nič hujšega. Srečanja sta se udeležila tudi profesorica matematike Anica Benkovič, ki bo letos slavila sto let, in profesor zgodovine Jaša Kordić, ki so mu pravili Gusar in bo letos praznoval 96 let, bil pa je tudi njihov zadnji ravnatelj.

Razstavili so tudi tri ženske obleke z maturantskega plesa, med njimi je modra oblekica, v kateri je Daša Capuder zmagala na slovenskem lepotnem tekmovanju. FOTO: Jure Eržen/Delo

Spomini na ravnateljevo medvedjo roko

Spomnili so se ponedeljka v septembru 1966, pred slabimi 56 leti, ko so se gimnazijci prvih letnikov, vsi preplašeni, prvič zbrali na šolskem igrišču, ki je bilo takrat pokrito z lešem, in se zmedeno potikali naokrog, ne vedoč, ne kod ne kam. »Pa je zagrmelo z neba ali od tam nekje …« in zagledali so legendarnega nekdanjega ravnatelja Staneta Medveda (1903–1982). Spominu na ravnatelja, ki je delal red v njihovi generaciji prvi dve leti, so ob 50. obletnici mature pripravili poklon.

Spet so sedli v šolske klopi v predavalnici, nekdanjem plavalnem bazenu, ki je začel delovati februarja 1970, nekaj mesecev pred maturo generacije 1970. FOTO: Jure Eržen/Delo

»Bil je strog, zahteven, radikalen, glasen, z grmečim glasom, a tudi razumevajoč in pripravljen pomagati. Celo pritisnil je na kak­šnega profesorja, na primer kemije, da je kakšnemu gimnazijcu na robu dal odrešilno dvojko. Bil pa je strah in trepet kadilcev, špricarjev, še bolj neprevidnih dolgolascev, ki jih je pograbil, odvlekel v svoj kabinet ter tam ta problem zreduciral s slovitimi dolgimi škarjami, ne sicer ravno po zadnji modi,« je uvodoma pripovedoval njihov sošolec Marko Kožar, ki se je takrat delal, da jih je prišel poučevat o tehnični vzgoji; pozneje pa je trikrat kandidiral za predsednika republike. Njegovi sošolci se pošalijo, da je prehitro odnehal, saj bi počasi v skupnem seštevku lahko nabral dovolj odstotkov za zmago.

Anica Benkovič, tedanja profesorica matematike »Vesela sem in presenečena, vsi, ki so prišli, so zdravi, spomini na Gimnazijo Šentvid pa so samo lepi. Učiti ni bilo nikoli težko in nikoli nisem imela nobenega problema z nikomer. Moji dijaki pravijo, da so se od mene veliko naučili. Med učnimi urami ni bilo nobenih težav, vedno so sledili pouku. Morda so včasih tudi kaj med seboj prepisovali, ampak red je bil. Nikoli mi jih ni bilo treba miriti in utišati. Vse je odvisno od ljudi, to so bili dobri dijaki. Učitelj pa mora imeti tudi veliko potrpežljivosti in razumevanja za mladost in je ne kvariti, temveč jo povzdigovati. Uživala sem. Učenci so mi velikokrat povedali, da tudi oni uživajo na mojih predavanjih, ne pa ob spraševanju.« FOTO: Andreja Žibret Ifko/Delo

Ostriženi fantje in oprana dekleta

Pri ravnatelju Medvedu jo je najslabše odnesla kakšna za njegov okus preveč naličena gimnazijka. »Z njo je obračunal kar pred vsemi v razredu, jo čisto nič než­no in romantično odvlekel do umivalnika in ji pred vsemi opral obraz. Fantje v klopeh so bili ob tem modro tiho in poskušali ne pokazati, kaj si mislijo. Dekleta še bolj.«

Jaka Erker, ravnatelj Gimnazije Šentvid »Če se maturanti vračajo po 50 + 2 letih na gimnazijo, zagotovo ostajajo le lepi spomini. Tudi ti maturanti so nam pripravili prijeten dan, izjemno dokumentarno bogat film o obdobju od leta 1966 do 1970 in polno brezčasnih spominov. Dijaške dogodivščine bi lahko bile tudi iz drugega obdobja, saj oni vedno ostajajo stari od 15 do 19 let. Še posebej pa so se poklonili legendarnima profesorjema, ki letos praznujeta 96 in 100 let, pri čemer ohranjata bistre misli in jasno besedo. Skupaj smo ugotovili, da je šola življenje in tudi življenje je šola.« FOTO: Jure Eržen/ Delo

Ne prav redko je tudi zapela njegova medvedja roka in glasno tlesknila po obrazu kakšnega neubogljivega ali mencajočega dijaka: »Vseeno smo ga gimnazijci imeli radi, ker je bil do nas pošten, iskren, odločen, vedel je, kaj hoče, in to tudi dosegel. No, morda pa ostriženi fantje in oprana dekleta niso delili prav takšnih čustev do Medveda. Počiva naj v miru. Kakršnega smo poznali, je red tam gori gotovo kaj hitro naredil,« so sklenili spomine nanj.

Povabili so tudi slovenskega mladinskega pisatelja Slavka Pregla, iz maturantske generacije 1964, ki je leta 1978 med drugim izdal prvi mladinski roman o svojem času na Gimnaziji Šentvid, Geniji v kratkih hlačah. FOTO: Jure Eržen/Delo

Nato so spet sedli v šolske klopi v predavalnici, nekdanjem plavalnem bazenu, ki je začel delovati februarja 1970, nekaj mesecev pred maturo generacije 1970, in si ogledali film z naslovom Naš čas 1966–1970, pripravil ga je Igor Mravlja.

Ogledali so si film z naslovom Naš čas 1966–1970, pripravil ga je Igor Mravlja. FOTO: Jure Eržen/Delo

Geniji v kratkih hlačah

V prostorih športne dvorane Gimnazije Šentvid so si ogledali razstavo učbenikov, zvezkov in dokumentov iz obdobja od 1966 do 1970, ki so jo pripravili organizatorji srečanja. Koordinatorica med njimi in sedanjim ravnateljem Jako Erkerjem, ki je prav tako maturant te gimnazije iz leta 1981, je bila profesorica športne vzgoje Nevenka Omerzu - Beba, iz šentviške maturantske generacije 1973; kot prva ženska je pretekla tradicionalni 90-kilometrski smučarski maraton Vasa na Švedskem, a ker ženskam ni bilo dovoljeno nastopiti, je sodelovala ilegalno, preoblečena v moškega, na bratovo ime, ki je prav tako maturant generacije 1970. Razstavili so tudi tri ženske obleke z maturantskega plesa, med njimi je modra oblekica, v kateri je Daša Capuder zmagala na slovenskem lepotnem tekmovanju.

Slavko Pregl, slovenski mladinski pisatelj »Na gimnazijski čas me nedvomno vežejo lepi spomini. Ko hodim okoli obnovljene gimnazije, jih še toliko raje obujam. Od takrat, ko še nismo imeli telovadnice, so razmere precej drugačne. Spomini na mlada leta so lepi, še posebno kolegov, ki so nekoliko mlajši od mene in se jih spominjam kot drugačnih gimnazijcev. Skupaj se spominjamo vsega za nazaj in v tem skušamo najti energijo za naprej. Na Gimnazijo Šentvid me najbolj veže časopis Utripi, ki sem ga urejal in je dobil nagrado kot najboljši šolski časopis v državi. Takrat je legendarni ravnatelj Stane Medved zbral vse na šolskem hodniku in kot po svoji stari navadi, kadar je bil vesel, rekel: 'Hodim po stropu od ponosa.'« FOTO: Mavric Pivk/Delo

Na ogled je bilo prav tako gim­nazijsko glasilo Utripi, ki je večkrat zmagalo kot najboljše gimnazijsko glasilo. Med drugimi ga je urejal slovenski mladinski pisatelj Slavko Pregl, iz maturantske generacije 1964, ki je leta 1978 izdal prvi mladinski roman o svojem času na Gimnaziji Šentvid, Geniji v kratkih hlačah, po katerem so pozneje posneli televizijsko nadaljevanko.

V prostorih športne dvorane Gimnazije Šentvid so pripravili razstavo učbenikov, zvezkov in dokumentov iz obdobja od 1966 do 1970. FOTO: Jure Eržen/Delo

Spomnili so se tudi drugih znanih maturantov, med njimi novinarja in urednika Toneta Hočevarja iz maturantske generacije 1964, profesorice in publicistke Mance Košir iz generacije 1966, orodnega telovadca in dvakrat­nega olimpijca Miloša Vratiča iz generacije 1967, pravnika in energetskega direktorja Toneta Ipavca iz generacije 1968 ter sadjarskega in čebelarskega strokovnjaka Marka Babnika iz generacije 1969.

Ob zaključku so dejali, da jim bo ostal prijeten spomin na podoživljanje mladosti, morda tudi obnovljeno in osveženo prijateljstvo, utrnila se je prav tako kakšna skrita solza. Srečanje so končali z veličastnim mimohodom maturantske generacije 1970 skozi ljubljanski Šentvid.

Ob koncu srečanja so dejali, da jim bo ostal prijeten spomin na podoživljanje mladosti, morda tudi obnovljeno in osveženo prijateljstvo. FOTO: Jure Eržen/Delo

Učili so se tudi ruščino s cirilico in francoščino. Na fotografiji so značilni oranžni zvezki iz tistega časa. FOTO: Jure Eržen/Delo

Zvezki s slovenskimi šolskimi nalogami iz tretjega letnika so bili posebej namenjeni za kontrolke, raven rob je moral biti na desni, ocenjene so nesli domov in jih morali spet prinesti v šolo. FOTO: Jure Eržen/Delo