Časi so bili težki, a če si delal z veseljem, ni bilo hudo

V prvem obdobju po drugi svetovni vojni je bilo delo učiteljic in učiteljev zahtevno, raznovrstno in razgibano. Ob pomanjkanju učnih pripomočkov so morali biti zelo iznajdljivi, izdelovali so jih sami, vse od sličic za pomoč pri spoznavanju črk in številk, razlaga muzejska svetnica mag. Marjetka Balkovec Debevec iz Slovenskega šolskega muzeja.

V tem času je šolstvo doživelo toliko sprememb, kot še nikoli doslej, to je bil čas improviziranja in eksperimentiranja. Porušenih in poškodovanih je bilo veliko šolskih stavb, primanjkovalo je učiteljev, učbenikov in učil. Socialni položaj učencev in učiteljev pa je bil slab.

Tako je povojno obdobje od leta 1945 do 1952 opisano v tematski številki Šolske kronike, ki jo je pred desetimi leti izdal Slovenski šolski muzej; izšla je ob takratni razstavi Učitelj v novi družbeni stvarnosti med 1945 in 1963, s katero so želeli prikazati najpomembnejše ugotovitve in spoznanja o šolstvu v prvem povojnem obdobju in predvsem poudariti vlogo in položaj učiteljstva v tem času.

Pomanjkanje pegagogov

Šolstvo se je razvijalo na podlagi izkušenj partizanskega šolstva. Zelo je primanjkovalo učiteljic in učiteljev, ugotavlja mag. Balkovec Debevec: »Tega so se zavedali že med drugo svetovno vojno, zato so na osvobojenem ozemlju organizirali nekaj pedagoških tečajev. V njih naj bi se izobraževali predvsem mladi in narodno zavedni ljudje, ki so imeli najmanj osemletno osnovno šolo, meščansko šolo ali štiri nižje razrede gimnazije. Izobrazbo so morali po vojni dopolnjevati do opravljene zakonite učiteljske mature in strokovnega izpita. Učitelji tečajniki so imeli že od vsega začetka enake pravice kot redno šolani učitelji. Proti tovrstnim tečajem so ugovarjali predvsem strokovno usposobljeni učitelji, ki niso mogli razumeti, da je mogoče kadrovsko stisko odpravljati le po taki poti.«

Učitelje so po državi razporejali z dekretom

Po šolanju je država z dekretom učitelje razporejala na delovna mesta po vsej Sloveniji. »Prvega decembra 1949 sem dobila dekret za nastop službe na enorazredni šoli Kal nad Hrastnikom v trboveljskem okraju,« se v eni od številk Šolske kronike iz leta 1999 spominja učiteljica Lidija Nosan, ki je spadala v prvo generacijo učiteljiščnikov, ki je leta 1949 končala učiteljišče v Ljubljani. Z velikim nahrbtnikom, polnim knjig in zvezkov se je z vlakom pripeljala v Hrasnik, nato pa se je napotila navkreber. Pričakala jo je šola brez elektrike, 10 do 20 minut je bilo hoje do bližnjih kmetij. Učilnica je lahko sprejela do 25 učencev, imela je okroglo peč na trda goriva, zeleno tablo in starinske klopi za štiri učence, s pritrjenimi sedeži k mizi, na kateri so bili tudi črnilniki.



Imela je do 20 učencev, večinoma iz socialno šibkejših družin, nekateri so v šolo hodili tudi po uro in pol. Razdelila jim je nekaj čitank in računic, ki jih je odkrila v omari, najrevnejšim je tudi sama kupila nekaj šolskih potrebščin. Ko je zapadlo veliko snega, so nekateri v šolo prismučali z doma narejenimi smučmi: »Lahko pa rečem, da so k pouku prihajali z veseljem, bili učljivi, prizadevni, ubogljivi in sploh prisrčni,« se spominja učiteljica. Bila je tudi čistilka. Pospravljala je razred, čistila okna in sekala drva ter odmetavala sneg. Da se je prilagodila razmeram, je včasih tudi pomagala pri kmečkih opravilih na njivi, travniku ali v hlevu, da je dobivala hrano, čeprav jo je plačevala. Ob četrtkih, ko ni bilo pouka, je ob pomoči treh iznajdljivih učenk izdelovala preprosta učila. Ob koncu šolskega leta je učence z vlakom peljala v Zagreb v živalski vrt v Maksimiru in nekateri so takrat vlak videli prvič.

Porušeno šolo so obnovili v letu dni

Lojze Štih, 84-letni upokojeni ravnatelj srednje tehniške šole v Krškem, je bil konec druge svetovne vojne star 11 let, živeli so v vasi Vrhek na hribčku nad Tržiščem in Krmeljem. Ko ga je mama v začetku šolskega leta 1945/46 pripeljala v OŠ Tržišče, je ravnateljica učence na podlagi določenega znanja razvrščala vsakega posebej v določen razred: »Preverila je, ali znam pisati in me uvrstila v 3. razred, čeprav bi po starosti moral biti že v 5. razredu. Ko se je začela vojna, sem bil star sedem let in nisem hodil v šolo, prvič sem šel v šolo z osmimi leti v Šentjanž, med vojno sem hodil v šolo tu in tam, pouk pa je bil večinoma v nemščini.«



Spominja se, da je bila šola porušena, zato so imeli prvo leto pouk v župnišču. Takratna šolska upraviteljica Feliksa Ostrovršnik pa je poskrbela, da so šolo obnovili v enem šolskem letu: »Učenci smo prinesli lopate in krampe ter čistili šolo, zidarska dela pa je opravilo šest nemških ujetnikov,« se spominja Štih: »Nismo imeli nobenega učbenika, ni bilo zvezkov in drugih učnih pripomočkov, pisali smo na papirnate škrniclje in na vse, na kar se je dalo pisati. Imel sem srečo, da mi je stric iz izgnanstva prinesel zvezek s trdimi platnicami.« Poučevale so jih učiteljice tečajnice. Brati so se učili s pomočjo tiskane revije na formatu A5, ki je bila podobna časopisu – z naslovom Ciciban čita. To je bila prva pisana beseda, ki so jo lahko brali v slovenščini, v njej so bile poleg zanimivih zgodb iz vojnih časov tudi poučne zgodbe, na primer o tem, da naj pustijo mine na miru in podobno.

Anči Skok, 84-letna upokojena učiteljica in članica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije (DUPDS) iz sekcije Savinjska dolina, je leta 1945 hodila v nižjo gimnazijo v Žalec: »Po vojni so bili zelo težki časi. Mama mi je zvezek sešila iz pisarniškega papirja, ki so ga pustili odhajajoči nemški vojaki. Pisali smo s svinčniki in peresniki, prvo nalivno pero na bombico, kar je bilo pravo bogastvo, sem dobila šele na učiteljišču.« Spominja se, da ni bilo garderob, zato so plašče obešali na obešalo v učilnici. Tla so bila namazana z oljem in hodili so kar v čevljih, ker copat ni bilo. V učilnici so bili rusko računalo, meter, tabla, kreda trikotnik, ravnilo in veliko šestilo. V kotu je bil umivalnik, vode pa ni bilo, ker ni bilo vodovoda. Snažilka je vsak dan prinesla drva in zakurila, učenci pa so jih naprej sami nalagali v peč, da je bilo toplo.

V razredu je bilo 48 učencev

Leta 1948 se je s prvo generacijo učiteljiščnikov vpisala v učiteljišče v Celje, končala ga je po štirih letih, leta 1952. Nato so jo kot mlado učiteljico, staro komaj 18 let, iz Prebolda z dekretom poslali v Prekmurje. Tja je z vlakom potoval cel vagon učiteljev; ker so jih zaradi velikega pomanjkanja komaj čakali, so jih v Murski Soboti vseeno spustili brez potrdila za vstop v obmejni pas, ki ga mnogi niso imeli.



»Nekateri učitelji so bili poslani v Slovenj Gradec, Maribor in na Dolenjsko, tudi tam so bile zelo velike potrebe. Imela sem veliko srečo, da sem dobila službo na šoli v Moščancih, le deset minut hoje od želetniške postaje. Začela sem učiti 3. in 4. razred skupaj, polovico ure enega in nato drugega, vmes pa sem morala poskrbeti za tiho delo, da so bili vsi zaposleni. V razredu sem imela skupaj 48 učencev, med njimi tudi 12 Romov, v klopeh so sedeli po štirje skupaj. Ker ni bilo nobenih učbenikov in učil sem si pomagala z zapiski iz učiteljišča. Za mlado učiteljico začetnico je bilo to zelo naporno.« Med drugim se je morala naučiti tudi prekmurskega narečja. Ker so bili učitelji zelo povezani s krajem, so organizirali tudi dedka Mraza in praznovanja praznikov, kot so bili 29. november, dan žena itn. Ko je po treh letih opravila strokovni izpit, se je lahko preselila v preboldsko šolo, kjer so bili pogoji boljši, učila je samo en razred: »Še danes imam dobre odnose z učenci iz Prekmurja. Čeprav so bile razmere težke, je bilo zelo lepo, vsi smo bili enaki, če si delal z veseljem, ni bilo hudo,« se spominja Anči Skok.