»Čas pandemije, ko je bilo treba vse izobraževanje izvajati na daljavo, je vplival na upad vključenosti predvsem pri ranljivih skupinah odraslih. Mednje sodijo tudi nekatere skupine starejših, torej tistih, ki so manj izobraženi, nimajo tehnologij in tudi ne znanja IKT,« pravi dr. Tanja Možina, vodja središča za kakovost in izobraževanje na Andragoškem centru Slovenije.

Do nedavna je Slovenija po vključenosti odraslih v vseživljenjsko učenje, po zadnjih podatkih je vanj vključenih 9,2 odstotka prebivalcev, sodila v evropsko povprečje. Ni bila med najboljšimi – na prvih treh mestih so Švedska, Finska in Danska – prav tako ne na drugem koncu lestvice, kjer so na zadnjih mestih Slovaška, Bolgarija in Romunija. Tako kot v vseh državah smo tudi pri nas v zadnjem desetletju zaznali vse manjšo vključenost odraslih v vseživljenjsko učenje, res velike spremembe pa je prinesla pandemija covida-19.

Analizo razmer, kaj se je na področju izobraževanja odraslih dogajalo pri nas v letih 2020 in 2021, so pripravili na Andragoškem centru Slovenije, kjer so prvo analizo pripravili že leta 2020, ko so analizirali prve mesece epidemije. Lansko evalvacijo, v katero so vključili anketne odgovore 185 vodilnih in strokovnih delavcev ter 248 udeležencev izobraževanja odraslih po vsej državi, pa so zaključili tik pred koncem minulega leta in ima naslov Izobraževanje odraslih in svetovanje na daljavo med pandemijo. »Razlika med prvo in drugo raziskavo je predvsem v tem, da je druga pokazala, kako je epidemija vplivala na najbolj ranljive skupine,« pravi Tanja Možina.

Učenje na daljavo je za nekatere dobro

Poleg tega, da vseh neformalnih izobraževalnih programov ni bilo mogoče prenesti na splet, so spremembe, ki jih je prinesla epidemija covida-19 v izobraževanju odraslih, različno vplivale na posamezne skupine udeležencev. Zaposlenim je izobraževanje prek zooma večinoma koristilo, saj so lahko z izobraževanjem na daljavo uskladili svoje različne vloge: službo, družino, starševsko vlogo … »Z izobraževanjem na daljavo so zaposleni odpravili nekatere situacijske ovire, kot so oddaljenost, časovne ovire, usklajevanje družinskega življenja in izobraževanja, varstvo otrok,« pojasnjuje sogovornica.

Izobraževanje na daljavo so dobro sprejeli predvsem tisti, tudi starejši, ki imajo ustrezno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT), dostop do spleta, so informacijskotehnološko dobro usposobljeni, imajo pomoč pri uporabi IKT-orodij, pozitiven odnos do učenja in znanja, motivacijo za učenje, usposobljenost za samostojno učenje in konzultacije.

Velik upad pri izobraževanju starejših

Povsem drugačna slika pa je pri izobraževanju ranljivih skupin, to je ekonomsko šibkejših, manj izobraženih, starejših, pri tistih, ki imajo šibko motivacijo in tistih, ki se ne znajo učiti. Izobraževanje teh je, so opozorili anketirani vodilni in strokovni delavci ljudskih univerz in srednjih šol, kjer izobražujejo odrasle, padlo tudi do 60 odstotkov. »Po podatkih Univerze za tretje življenjsko obdobje se je na daljavo v prvem obdobju po razglasitvi epidemije izobraževalo le okoli 30 odstotkov starejših,« pravi Možina.

Mnogi starejši so domači z IKT in so suvereni na spletu, nadaljuje sogovornica: »Starejši niso enovita skupina in jih ne smemo stigmatizirati. Vendar pa je naša evalvacija pokazala, da se številni starejši takrat, ko se je izobraževanje preneslo na splet, niso vključili v izobraževanje oziroma so ga prej opustili.« V raziskavi so ugotovili, da je glavni razlog za manjšo vključenost v izobraževanje na daljavo v tem, da ljudje pogrešajo osebni stik z učitelji in mentorji ter drugimi udeleženci izobraževanja. »Osebni stik je za starejše in druge ranljive skupine ključen,« poudarja Tanja Možina. Naslednji razlog je upad motivacije in interesa za izobraževanje in šibka usposobljenost za uporabo ITK-orodij, strah pred njimi in pomanjkanje ustrezne opreme.

Bistveno je, da se številni starejši v izobraževanje odraslih ne vključijo samo zato, da bi pridobili novo znanje, kot to velja za druge starostne skupine. Starejši se v neformalno izobraževanje vključujejo zaradi druženja oziroma socialne dimenzije. Ni redko, da gredo udeleženci po izobraževanju še na kavo in klepet, kar pa po spletu oziroma na daljavo ni mogoče.

Srečanja v živo

»Zato je za številne starejše sprejemljivo le srečevanje v živo,« pravi sogovornica, ki poudarja, da socialne dimenzije pri izobraževanju starejših nikakor ne smemo podcenjevati. Starejšim veliko pomeni tudi osebni stik, če potrebujejo pomoč v znanju ITK, zlasti če živijo sami in v bližinbi nimajo nikogar, ki bi jim pomagal. »Imeti morajo občutek, da je ob njih vedno nekdo, ki jim bo priskočil na pomoč, pa naj bo to pri učni pomoči ali pomoč računalničarja,« pravi Tanja Možina in povzame: »Za starejše je pomembno, da imajo občutek varnosti v virtualnem okolju.«

Ob tem, da je bilo v zadnjih dveh letih veliko pozornosti namenjene ITK-podpori osnovnim in srednjim šolam, kjer so pouk prenesli na splet, ne bi smeli nič drugače obravnavati neformalnega izobraževanja odraslih. Ne smemo pozabiti, da velik del neformalnega izobraževanja, tudi starejših, ne poteka zgolj v izobraževalnih ustanovah, pač pa so na tem področju zelo pomembne tudi nevladne organizacije. »Možnost vključevanja v neformalno izobraževanje – to je potrdila tudi naša študija – je za starejše in druge ranljive skupine izredno pomembna,« poudarja sogovornica.

Opozarja še, da je podpore za neformalno izobraževanje starejših premalo in da to ni podprto s sistemskega vidika, kar se je jasno pokazalo med epidemijo covida-19. »To moramo spremeniti. Če država v resnici podpira vseživljenjsko učenje, mora bolj podpreti različne neformalne oblike izobraževanja in učenja, ki se odvijajo tudi zunaj tako imenovanega formalnega šolskega prostora in nad katerimi večinoma bedijo nevladne organizacije,« pravi Tanja Možina.

Kajti izobraževanje starejših ni samo pridobivanje znanja in tkanje socialnih vezi, ampak se s tem ohranja in podaljšuje njihova delovna in družbena aktivnost, kar je ključno za kakovostno življenje in ohranjanje lastne neodvisnosti pozno v starost. To ni pomembno zgolj za posameznika in njegovo življenjsko pot, ampak za celotno skupnost.