Krepiti javno mrežo in ne trg zasebnikov

Konec prejšnjega leta je bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, po katerem naj bi dolgotrajno oskrbo kot alternativno pravico do dolgotrajne oskrbe na domu začeli izvajati šele 1. julija 2024. Nihče ni zadovoljen s tem, kako ureja področje pomoči na domu. Strokovne in civilne organizacije, ki se ukvarjajo s starejšimi, menijo, da je to področje v zakonu premalo dorečeno, več si obetajo od dodatnih pravilnikov.

Zakon o dolgotrajni oskrbi naj bi omogočal dolgotrajno oskrbo na domu, vpeljuje pa tudi možnost izbire oskrbovalca družinskega člana ali denarni prejemek. Predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden pravi, da si starejši želijo največji poudarek na raz­voju in široki dostopnosti prav dejavnosti dolgotrajne oskrbe na domu, saj bi večinoma vsi starejši radi čim dlje ostali doma in prejemali storitve dolgotrajne oskrbe na domu.

Bolj določiti obveznosti države

V Srebrni niti menijo, da bi že zakon moral bolj opredeliti in določiti obveznosti države, da tudi na tem področju vzpostavlja, krepi in podpira javno mrežo. Opozarjajo, da te dejavnosti ne smemo prepustiti trgu in tržni ekonomiji. Pričakujejo krepitev socialne države in solidarnost med generacijami.

»Pričakovanja so velika, a ker še ni pravilnikov, ki bi natančneje določali storitve, časovne normative in izvajalce, je težko napovedovati, kako bomo zadovoljni z dolgotrajno oskrbo na domu. Ker ni znano financiranje, tudi ne vemo, kdo si bo to oskrbo lahko privoščil in kakšna bodo doplačila za zadovoljitev vseh potreb, ki omogočajo dostojno starost. Prav tako nam ni znano, kakšna bo javna mreža izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe in kak­šno vlogo bodo imele občine,« je kritična Marolt Medenova.

Meni, da bi že takoj zdaj morali intenzivno poseči na področje izobraževanja in pridobivanja ustrezno izobražene delovne sile, ki bo tudi primerno plačana, ker drugače sistem ne bo mogel zaživeti. »Samo družinski člani in prostovoljci ne bodo mogli izvajati dolgotrajne oskrbe na domu. Bojimo se, da če ne bo na voljo dolgotrajne oskrbe v instituciji ali na domu in se bomo morali zadovoljiti z denarnim prejemkom, bomo prepuščeni trgu zasebnikov. Tam se bodo cene oblikovale na podlagi ponudbe in povpraševanja in bomo lahko »kupili« bore malo storitev dolgotrajne oskrbe. Potem pa – adijo dostojna starost,« ugotavlja Medenova.

Pomoč na domu bo treba razvijati naprej

Mag. Mateja Nagode, razvojna sodelavka Inštituta RS za socialno varstvo, je prepričana, da je dobro, da zakon spodbuja in širi dolgotrajno oskrbo na domu, da uvaja nove storitve in nove profile: »S širitvijo oskrbe na domu seveda posega tudi na področ­je sedanje pomoči družini na domu, saj pričakujemo, da bo določen delež obstoječih uporabnikov pomoči na domu prešel na dolgotrajno oskrbo na domu, kar bo zahtevalo reorganizacijo obstoječe storitve. Pomoč družini na domu je zagotovo storitev, ki jo bo treba še naprej razvijati, torej za vse tiste ljudi, ki ne bodo dosegli praga upravičenosti do dolgotrajne oskrbe.«

Po njenih besedah ostaja odprto predvsem vprašanje, kdo bodo izvajalci, ki bodo prevzeli dolgotrajno oskrbo na domu, koliko sedanjih izvajalcev pomoči družini na domu se bo za to odločilo oziroma ali bodo lahko izpolnili zahtevane pogoje; ali bo na primer center za socialno delo lahko izvajalec dolgotrajne oskrbe na domu. »Na tej točki tudi pogrešam malo več razprav in tolmačenja sprejetega zakona o dolgotrajni oskrbi, pomembno pa se mi zdi, da občine in izvajalci pomoči družini na domu čim prej začnejo skupno razpravo na to temo in načrtujejo nadaljnje korake, potrebne pri vzpostav­ljanju teh storitev na njihovem območju. Razlagam si, da se bodo pred precejšnjimi izzivi s pre­obrazbo in širitvijo na dolgotrajno oskrbo na domu znašli predvsem centri za socialno delo,« dodaja Mateja Nagode.

Direktor Zavoda Pristan Martin Kopatin pravi, da je komentirati zakon o dolgotrajni oskrbi danes težko, saj določena področja še niso jasno razdelana. »Najbolj nas skrbi, da bi po uveljavitvi zakona morali uporabniki pomoči na domu dolgo čakati na odobritev storitve. Sami si namreč zelo prizadevamo, da v večini primerov odreagiramo hitro in tam, kjer je le mogoče, storitev zagotovimo takoj. Svojci in uporabniki se na nas pogosto obračajo šele takrat, ko storitev že potrebujejo in je njihova stiska velika.«

Že zdaj bi morali reševati pomanjkanje kadra

Direktorica Zavoda za oskrbo na domu (ZOD) Ljubljana Liljana Batič Dernovšek pa se sprašuje, zakaj ne bodo imeli tudi uporabniki oskrbe na domu možnosti koristiti pravic iz zakona o dolgotrajni oskrbi. Uveljavitev zakona namreč posredno vpliva na dejavnost pomoči na domu, vendar ta ne bo ukinjena in se ne spreminja.

Pravi, da zakon sicer daje zavarovancem več možnosti izbire med negovalnimi bolnišnicami, formalno pomočjo na domu in neformalnimi oskrbovalci. Pravilniki in drugi akti, ki bodo urejali to področje, so trenutno sicer v javni obravnavi, meni pa, da bi morali biti pripravljeni že ob sprejetju zakona, le tako bi lažje podali celotno mnenje o novem zakonu.

»Predvsem nas skrbi, da bodo postopki za uveljavljanje pravic dolgotrajni in preveč obremen­jeni z administrativnimi ovirami in bo zato onemogočen hiter odziv izvajalcev na potrebe upravičencev. Tudi prehajanje med izbirami formalne oskrbe na domu, neformalnimi oskrbovalci in negovalnimi bolnišnicami je še nejasno. Opozoriti moramo tudi na nevarnost dodatne obremenitve neformalnih oskrbovalcev. Sprašujemo se tudi o mehanizmih uspešnega nadzora nad izvajanjem zakona in morebitnih zlorab v neformalni sferi.Prenos oskrbe na neformalne oskrbovalce, na primer svojce, ki je lahko posledica nezadostnih kapacitet v okviru formalne mreže, lahko pripelje do njihove dodatne obremenitve, predvsem žensk, ki so že sedaj bolj vpete v neformalno oskrbo starejših,« opozarja Batič Dernovškova.

Poudarja, da poleg uveljavitve zakona v državi potrebujemo tudi aktivnosti, ki bodo naslovile pereč problem pomanjkanja kadra za izvajanje storitev v dolgotrajni oskrbi ter zagotovile mrežo izvajalcev v skupnostih in okoljih, kjer je danes še ni ali pa je kapacitet premalo.