V nadaljevanju preberite:

Upokojena profesorica nemščine in srbohrvaščine Vida Bogataj je kljub visoki starosti zelo aktivna. A vedno najde čas za sina in njegovo družino, saj sta ta zanjo sveta. »Imam vnuka, starega 17 let, in vnukinjo, ki ima 15 let. Ko gre vnuk iz šole, me osreči s klicem: Nona, kako si? Presrečna sem z družino, spoštujem jih, poskušam jih ne izkoriščati in ne nadlegovati, če se le da, ker vem, da imajo veliko dela in skrbi.«

Rodbinsko gnezdo je v starosti njeno edino zatočišče, pravi. Že 20 let se vsako prvo soboto v juniju srečajo tudi s širšo družino po mamini strani, organizirajo srečanje bratrancev in sestričen s potomci, tudi 40 ali več se jih zbere.

Rodila se je leta 1938. Po študiju nemščine in srbohrvaščine je delala na Slovenskih železnicah, med drugim je bila direktorica Železniškega šolskega centra, in na ministrstvu za notranje zadeve, bila je pomočnica ravnatelja takratne kadetnice v Tacnu, današnje Policijske akademije. Po upokojitvi je več let poučevala nemščino na univerzi za tretje življenjsko obdobje, še vedno pa jo poučuje v enem od dnevnih centrov za starejše v Ljubljani. Je prejemnica medgeneracijskega priznanja prostovoljec leta in priznanja odličnosti za delo in poučevanje v ljubljanskih dnevnih centrih. Več mandatov je bila predsednica Društva upokojenih pedagoških delavcev Slovenije, zdaj pa si kot vodja programskega projekta predupokojitvenih aktivnosti za vse družbene populacije prizadeva za zakonsko rešitev tega področja na nacionalni ravni.