Kako se izogniti pastem tretjega življenjskega obdobja

Ljubljana – Kako v slovenskih gospodarskih družbah in javnem sektorju poskrbijo za pomemben korak v človekovem življenju in obdobje, ko konča delovno aktivno dobo in se poda v zanj nove upokojitvene izzive? Ali se v podjetjih in javnih organizacijah s kandidati o tem pogovarjajo, jih pripravljajo na trenutek, ki je za mnoge eden najpomembnejših v življenju?

V veliki farmacevtski družbi Lek odgovarjajo: »V Leku si prizadevamo ustvarjati vključujoče delovno okolje, zato je pomembno, da razmišljamo tudi o tem, kako lahko pomagamo sodelavcem, ki se bližajo upokojitvi, da bodo zdravi in motivirani za delo in da prehod v čas po koncu aktivne delovne dobe ne bi bil pretežak. S tem namenom smo za sodelovanje prosili naše društvo upokojencev, ki deluje že več kot 30 let, in se dogovorili, da zanje pripravijo individualna srečanja, na katerih naši nekdanji sodelavci z njimi delijo svoje izkušnje in znanje. Z nasveti jim pomagajo pri aktivni pripravi na upokojitev in zagotovitvi kakovostnega življenja ter pri premagovanju različnih težav ob prehodu iz aktivnega delovnega v tretje življenjsko obdobje. Svetovanja so na vseh naših lokacijah, v Ljubljani, Mengšu, Lendavi in na Prevaljah, vsak mesec ob vnaprej določenih urah.«



Kot pravi direktorica korporativnega komuniciranja Katarina Klemenc, so pogovori zaupni. Pogovarjajo se o aktivni pripravi na upokojitev ter o zagotovitvi kakovostnega in izpolnjenega življenja po njej. Tako se lahko krepi odgovornost zaposlenih do aktivnega življenja v tretjem obdobju in kakovostne starosti. Pogovarjajo se o smiselnosti tretjega življenjskega obdobja, prepoznavajo potrebe, stresne situacije in kako si pomagati, govorijo o skrbi za zdravje, o zdravem načinu življenja, o izbiri dejavnosti v skladu s telesnimi, duševnimi in socialnimi sposobnostmi ter potrebami, seznanijo se tudi z nevladnimi organizacijami, ki skrbijo za starejše.



Na teh srečanjih v Leku med drugim prevetrijo bivalno kulturo starejših (odločanje glede bivanja v starosti), njihove skrbi za materialno varnost v pokoju (finančni načrt po upokojitvi). Udeleženci dobijo praktične nasvete pred upokojitvijo, na primer o predhodni pisni informaciji o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in o višini starostne pokojnine, o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine, o dodatnem pokojninskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju po upokojitvi ...

V podjetju Postojnska jama po besedah predsednika uprave Marjana Batagelja že na začetku leta pregledajo, kdo bo »na vrsti« za upokojitev, in se nato s posameznim sodelavcem o tem pogovorijo, saj je v manjših kolektivih čustvena povezava še bolj izrazita. Začnejo prilagajati njegov tempo dela, z mnogo sodelavci, ki se upokojijo, pa se dogovorijo za nadaljnje pogodbeno delo.



Pomembne so njihove dragocene izkušnje, v visoki sezoni tako sodelujejo s približno dvajsetimi nekdanjimi sodelavci. V majhnem mestu in specifičnem podjetju, kot je Postojnska jama z dvestoletno tradicijo, sta medgeneracijsko sodelovanje in prenašanje izkušenj izredno pomembni, je poudaril Batagelj.
 

Iskanje dobrih izkušenj za lepšo starost

Upokojitev prinaša različne spremembe, od psiholoških in socialnih do ekonomskih. Kako se kdo z njo spoprime, je odvisno od več dejavnikov, na primer od poklicne vloge, osebnostnih potez, socialne mreže, samopodobe ... Na to, ali je izkušnja upokojitve dobra ali slaba, vpliva marsikaj, od življenjskih razmer do človekovega značaja, pravi prof. dr. Jože Ramovš, predstojnik inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje: »Odločilno pa je osebno stališče, kaj človek hoče, kaj zmore in kaj se mu zdi smiselno narediti v zadnji tretjini življenjske poti.«

Upokojitev je pomembna prelomnica, tudi če si je posamezniki zelo želijo, poudarja prof. dr. Jana Mali s fakultete za socialno delo. Spremeni se ritem življenja, ki prinese obilo prostega časa, in če na to ljudje niso pripravljeni, se lahko pojavi problem z iskanjem smisla. Vse to lahko spremljajo še materialne težave, če si ljudje že leta pred upokojitvijo niso pripravili finančnega načrta, kako bodo z manjšimi dohodki ustrezno živeli. Pomembni so socialni stiki, za katere je prav tako treba skrbeti, namesto da se upokojenci (ne) srečujejo samo s preveč zaposlenimi nekdanjimi sodelavci. Vsekakor se je na to življenjsko obdobje treba pripravljati, da vanj ne pademo ali zdrsnemo nepripravljeni, poudarja Malijeva.

V raziskavi Staranje v Sloveniji, ki so jo na inštitutu Antona Trstenjaka izvedli leta 2013 med prebivalci, starimi nad 50 let, se je izkazalo, da ljudje upokojitev doživljajo na tri načine. Prvi jo jemljejo kot nagrado za dolgoletno službeno delo, z njo naredijo obračun pod dotedanjim življenjem in določijo prednostne naloge za naprej, kaj nameravajo narediti in popraviti, kar so prej zamudili ali zgrešili, je razložil Ramovš. Dve petini starejših od 50 let je v drugi skupini, ki meni, da se z upokojitvijo nič ne spremeni, kar pa je tvegano stališče, saj se spremeni veliko, pravi Ramovš.



Še nevarnejše je stališče sedmih odstotkov, ki so prepričani, da je življenje po upokojitvi prazno in brez možnosti. Tretja skupina pa nevarno niha med prvima dvema. Nekateri menijo, da človek z upokojitvijo pretrga s preteklostjo in začne z novim, zanimivim. Enako naivno je zagrenjeno gledanje tistih, ki po upokojitvi doživljajo preteklost kot polno krivic in težav. »Življenje je ena celota: če današnji dan z veseljem gradimo na včerajšnjem in jutrišnjega na današnjem, postopno zorimo do konca življenja,« poudarja Ramovš.

Kot pravi, lahko priprava na upokojitev zelo pomaga k bolj smiselni usmeritvi. Na inštitutu Antona Trstenjaka že dve desetletji razvijajo in izvajajo tečaje za kakovostno življenje po upokojitvi. V skupini desetih ljudi delajo tako, da vsak iz svoje preteklosti osveži tisto, česar je vesel, na kar je ponosen in za kar je hvaležen; kar smrdi in ga zastruplja, pa odvrže na kompost za gnojilo prihodnosti, usmeri se v smiselne dejavnosti za zdravo, dejavno in dostojanstveno staranje: »Kot vidite, se tega ne da naučiti s predavanji ali branjem, ampak v skupini, kjer so s svojimi dobrimi izkušnjami vsi učitelji in vsi učenci, razlike pa nas bogatijo. To metodo za osebnostno rast in učenje lepšega sožitja razvijamo že četrt stoletja in mnogi se pohvalijo, da jim je zelo pomagala k lepši starosti,« pojasnjuje Jože Ramovš. Dodaja, da že od začetka sodelujejo pri predupokojitvenem seminarju slovenske vojske.

Vojaki zaradi zgodnejše upokojitve še bolj na prepihu

Na ministrstvu za obrambo (Mors) so za pripadnike vojske prvi informativni dan in predupokojitveni seminar izvedli že leta 2005, navadno so to petdnevni seminarji v juniju, običajno na Pokljuki ali na Debelem rtiču. Dopoldne imajo šest ur predavanj, popoldne pa delavnice s sprostitveno, pogovorno, športno ali družabno vsebino. Zakon o službi v slovenski vojski iz leta 2007 je natančneje opredelil pripravo kadra za odhod iz vojaške službe. Leta 2011 je takratna obrambna ministrica Ljubica Jelušič izdala navodilo o izvajanju priprav za odhod pripadnikov iz slovenske vojske.

Letos pa nameravajo udeležbo na teh seminarjih omogočiti še drugim zaposlenim na Morsu, ki se nameravajo upokojiti, saj leta 2017 sprejeta strategija dolgožive družbe daje usmeritve za oblikovanje programov za upokojitev, ki spodbujajo vključenost v družbo in aktivnosti po upokojitvi, je povedal Robert Zadek, na ministrstvu vodja oddelka za veteranske organizacije in odhode iz vojaške službe.

Ideja o organiziranem izvajanju priprave na upokojitev je nastala, ker se pripadniki vojske upokojujejo prej kot drugi državljani, v povprečju stari od 54 do 58 let, zaradi česar so lahko še bolj izpostavljeni pastem tretjega življenjskega obdobja in z njim povezanega nestrukturiranega časa. Pripadnikom vojske namreč – brez izjeme – preneha pogodba o zaposlitvi s prvo izpolnitvijo pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, pojasnjuje Zadek: »Namen priprave na tretje življenjsko obdobje je spodbuditi večjo samostojnost, odločnost, samozavedanje, motivacijo in ustvarjalnost prihodnjih upokojencev. Tu gre predvsem za pomoč pri premostitvi prehoda med urejeno in strukturirano naravo časa aktivne zaposlenosti in morebitnim ne najbolj urejenim obdobjem obvladovanja lastnega časa po upokojitvi.« Poudarja, da ne gre za vnaprej predpisane obrazce obnašanja, pač pa za posredovanje idej, izkušenj in predlogov, ki bi motivirali udeležence za ustvarjalno, aktivno in zadovoljno preživljanje tega življenjskega obdobja zase in za najbližje.


V trinajstih letih se je seminarja udeležilo 550 v pokoj odhajajočih pripadnikov vojske s 187 zakonskimi partnerji. Do zdaj je bil predupokojitveni seminar namenjen samo pripadnikom vojske, ki nameravajo v tekočem letu ali prvi polovici naslednjega leta uveljaviti pravico do poklicne ali starostne pokojnine, upravičenec pa se ga lahko udeleži le enkrat. Zadek pravi: »Zaradi specifike vojaškega poklica, ki ni samo poklic, ampak način življenja, s pogostimi daljšimi odsotnostmi, mirovnimi misijami, stražami, terenskimi usposabljanji in razpršenim delovnim časom, upokojitev vojaka močno vpliva tudi na njegovo družino oziroma zakonskega partnerja. Zato smo se odločili, da so na predupokojitveni seminar vabljeni tudi njihovi zakonski partnerji.«

Po informacijah obrambnega ministrstva so pilotne projekte priprave na upokojitev izvajali tudi na zavodu za zaposlovanje in na policiji. Že drugi seminar pa je lani v Izoli izvedlo društvo upokojenih pedagoških delavcev (DUPS), s podporo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in ob koordinaciji andragoškega centra. »Takšne oblike izobraževanja v zahodnem svetu niso novost, pri nas pa so le redki posamezni poskusi na nekaterih delovnih področjih. V društvu upokojenih pedagoških delavcev smo predvsem iz lastnih izkušenj ugotavljali, da je med delavci v vzgoji in izobraževanju preslabo vedenje, kje so njihove možnosti aktivnega doživljanja upokojenskega obdobja. Njihovi strokovni in izkustveni potenciali tako prevečkrat ostajajo neizkoriščeni,« pojasnjuje Vida Bogataj, predsednica društva in vodja projekta priprave na upokojitev. »Zato smo ta spoznanja sporočili ministrstvu za izobraževanje, to je sprejelo naš idejni in programski koncept ter nam zaupalo programsko in organizacijsko izvedbo projekta Predupokojitvene aktivnosti strokovnih delavcev na področju VIZ za aktivno in varno starost.«

Do zdaj so izvedli dva seminarja, vest o tej novosti v pedagoškem prostoru se je hitro širila in zanimanje poglabljalo, saj se je lani število udeležencev podvojilo. »Ocene udeležencev o izvedenem usposabljanju so presegle pričakovanja poslušalcev in predavateljev. Vse podane informacije so sprejemali kot želena pričakovanja in potrebno pomoč v povezavi z bližajočimi se življenjskimi spremembami.«

Nekateri težko čakajo na odhod s trga dela

Kot pravi Francka Ćetković, predsednica sindikata upokojencev, je trditev, da je upokojitev prelomen trenutek oziroma stresni dogodek, relativna. »Žal mnogi zaposleni težko čakajo na upokojitev, ker so delovne razmere marsikje neurejene, odnosi v podjetjih so slabi, takšni, da ne zagotavljajo zadovoljstva ob opravljanju dela, ne zagotavljajo možnosti, da bi lahko zaposleni izkoriščali svoje znanje, sposobnosti, izkušnje. Kljub pomanjkanju delavcev za mnoga dela je še vedno veliko primerov, ko starejše delavce pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev pošljejo na čakanje na zavod za zaposlovanje.«

Meni, da so priprave na upokojitev potrebne. V upokojenskem sindikatu nimajo posebnih izkušenj s pripravami na upokojitev. Pred leti so na Festivalu starejših pripravili okroglo mizo o tem, vendar ni bilo veliko zanimanja. Vse zaposlene, člane sindikatov, pa vabijo, da ostanejo v sindikatu, da so po upokojitvi člani sindikata upokojencev in tako prispevajo še naprej v boju za pravice zaposlenih in tudi upokojencev, kar je ena od oblik medgeneracijskega sodelovanja.

Ćetkovićeva opozarja na glavne težave upokojenih delavcev, nizke pokojnine pod pragom revščine, ki jih danes prejemajo številni delavci z vsemi izpolnjenimi pogoji za upokojitev. Z nizkimi pokojninami, z revščino se bojujejo mnoge samske upokojenke, kar dokazujejo številne analize. Marsikateri upokojenec bi želel delati kot mentor na svojem delovnem mestu, deliti svoje izkušnje in znanje mladim. V nekaterih podjetjih to upoštevajo, v mnogih pa še ne.