Znosnost

V naravi želje, to navadno pripisujemo najvišje razvitim živim bitjem, je, da je samojedka. Trenutek njene izpolnitve se komajda ustoliči, že jo spodriva njena novorojenka. Ja, ponazoritveno, par mesecev upaš, da se ti bo izpolnil poletni oddih, in ko je to za tabo, si zaželiš še. Ponovitve, vsaj njene skrajšave. Konkretno, spomin na počitnikovanje v bližini kraja po imenu Bol v nekdanji jugoslovanski republiki postane ból.

In takole zjutraj, doma, ob sedmi uri in trideset minut, sediš na prostem, rahlo drgetav, zajtrkujoč zas'ko, ko te zmanjka, marmelado, morda majonezo z nadevki, poslušajoč kure in mačko, ki bi tudi fruštkale, v daljavi mulijo svoje srnice, oglašajo se ujede, ki bi tudi zajtrkovale, ako se nekoliko potrudiš, ti kaplja rose jutranje oblizne nogo. Da je moč prvi obed opraviti tudi pod milim nebom, ti kapne šele sredi tretjega vročinskega (in, če se ne motim, tudi kovid) vala.



Veliko sovaščanov je že zdavnaj odkurblalo v službo, tebe pot na delovno mesto šele čaka. Dolgih ducat stopnic iz pritličja v prvo nadstropje. Ampak korak ti zastaja ob spominih na desetdnevno praženje v lepši njihovi, pa na petminutne odmerke čofotanja v slanici. Pa na srečne izogibe pastem teh in onih virusnih ovir.

Pogled ti boža gozd, popolni razgledni kič nekoliko zastira le konstrukcija štirimetrskega premera, napolnjena s sladko vodo. Ni slana, je pa naša, kajne? Ako bi ata v hišo samo prek svojega trupla spustili psa (in je, ata, še živ), popusti in pred hišo dovoli postaviti vsaj bazen. Ki ga bo nekega mirnega samotnega dopoldneva, med malico, izkusil tudi sam.

In če je glavni junak nekoliko pošten do samega sebe, si prizna, da sta tako sreča kot bol (in Bol) relativni in da ni treba vedno sanjariti, saj je tudi resničnost lahko več kot znosna.