Živeti vsak dan posebej

Moje oči se že dotikajo sončnega griča/daleč čez pot, ki sem jo začel,/tako nas zgrabi tisto, česar ne moremo dojeti;/ima notranjo svetlobo, tudi iz daljave.*

Februarja že lahko zaslutimo pomlad. Sneg je skopnel, dnevi se daljšajo, sem ter tja se temperature povišajo za nekaj stopinj in spet si lahko predstavljamo toplino poletja, skrivanje v sencah dreves. Bo že konec te zime žalosti?

Ko se utrne zvezda

Rainer Maria Rilke, eden najbolj slavljenih pesnikov dvajsetega stoletja, se je rodil v Pragi, živel po vsej Evropi, leta 1926 ga je v Švici pokopala levkemija. Zdaj se poslavljajo zadnji, ki so bili rojeni še pred njegovim slovesom. Ki so strahote prve svetovne vojne poznali le iz pripovedovanj svojih očetov o Soči, Galiciji in drugih moriščih, zato pa so preživeli drugo svetovno vojno in vsa iztirjenja človeške civilizacije, ki so jo spremljala.

Kaj jim je pomagalo preživeti? Pensilvanski veteran druge svetovne vojne Frank Pugliano starejši je ob poletnem 103. rojstnem dnevu hvalil čokolado in kokakolo, tedaj je še vedno kosil svojo travo, si skuhal kosilo in igral različne inštrumente. Smrt se ga je izognila že med vojno, ko ga je na Filipinih zadel japonski torpedo. »Poskušaj živeti dobro življenje vsak dan posebej,« je svetovala neka druga ameriška stoletnica. »Ne bodi stara tečnoba, vsak dan najdi svoj košček sreče.«

Ljudje, ki žarijo v sebi, prinašajo veselje vsem okrog sebe. Znajo nas nasmejati, se posmehniti nadutostim, ki nam, pa naj so še tako majhne, kvarijo življenje, in v trenutku je vse lažje. Naša srca imajo sposobnost celjenja ran, le svetlim ljudem okrog nas moramo pustiti do sebe, dokler jim še lahko.

Dokler jih tisto, česar ne moremo dojeti,/ne spremeni, tudi če tega ne dosežemo,/v nekaj drugega, kar, komaj sluteč, smo že./Zbogom, Georg Thomas!

* Rainer Maria Rilke