Ko se utrne zvezda

Včasih je žalostna prav­ljica Hansa Christiana Andersena o lačni in prezebli deklici, ki je ves dan zaman prodajala škatlice vžigalic in si ni upala domov.

Stisnjena ob zid je z otrplimi rokami prižigala vžigalico za vžigalico, in ko je vzplamtelo med prstki, je za trenutek v čudoviti svetlobi videla vse svoje želje: dišečo pečeno gos, prelepo božično drevo z lučkami.

Proti tem je dvignila roke, pa so se vse bolj oddaljevale, dokler se niso združile z zvezdami na nebu. Ena je padla z neba in zarisala dolg ognjen rep. »Nekdo umira,« se je mala prodajalka vžigalic spomnila besed pokojne babice, edine, ki jo je imela rada. Bil je njen zvezdni utrinek. V nebo – k ljubljeni babičini – se je dvignila njena duša.

Ob nekaterih ljudeh se bolj kot odhoda spomnimo prvega srečanja, kako topel je bil njihov nasmeh, kako razveseljiv humor. Če bi mogli, bi prižigali vžigalice, da bi si lahko spet naslikali svetlobo njihovih oči in iskrice v njih, ko so se še veselili prihodnosti. Življenje nas je že zdavnaj odplavilo na daljne bregove, zazrti v lastne težave nismo poklicali, vprašali. Včasih pa pred našimi očmi vendarle zažarijo časi, ko z nami še ni opletalo kot vihar, ko nas še ni premetavalo kot punčke iz cunj. Ko so naši nasmehi še osvetlili najbolj temačne dneve in nas ni mogel potolči mraz.

V življenju lahko dosežemo vse: rodimo otroka, posadimo drevo, smo zgled na strokovnem področju. V zadnjem trenutku pa najbrž vsi prižigamo virtualne vži­galice in upamo, da bodo te čim svetlejše. Pravijo, da je nekje med zvezdami raj, ki smo ga nekoč izgubili zaradi greha, in ko pride naš čas, naj bi se vrnili v srečo in ljubezen.

Kaj pa, ko odide nekdo, ki v sebi ni imel sence, samo svetlobo? Predstavljam si, da tedaj jokajo tudi zvezde in da njihove solze padajo na Zemljo kot biseri, rojeni v bolečini. Zbogom, prižigovalci svetlobe lanskega leta.