Bližnja srečanja

Bujno grmovje, številne rože in vrt, o katerem se zdi, da je tam le za polžje obroke, so vzroki, da vsako leto ob hiši uživamo v majhnem živalskem kraljestvu, četudi živimo v mestu. Posebno ptičev je vedno več. Če smo pred nekaj leti gledali bolj ali manj le vrabčke in siničke, zdaj pri nas redno gnezdijo kosi, letos je bilo ogromno strnadov, ne manjka pa tudi srak in vran. Cel kup je še drugih ptic, ki jih moje skromno znanje ornitologije ne zajema, jih pa radi gledamo, zlasti zgodaj zjutraj pa malo manj radi poslušamo.

Samo enkrat smo imeli priložnost doma videti šojo, potem pa je izginila. Smo se pa šoj dodobra naužili na dopustu. V kampu smo imeli šotor postavljen v krasni murvini senci in ni nam bilo jasno, zakaj tistega prostora nihče ni zapolnil. Zjutraj ob petih se je vse sestavilo. Po šotoru je skakalo sedem šoj, ki so tako vreščale, da bi še mrtvega zbudile. Vse, ampak res vse je bilo na udaru zaradi ptičje artilerije. Beri: ptičji iztrebki so bili vsepovsod in ves čas je bilo vse, kar ni bilo pod streho, v nevarnosti. Šoje niso imele nobenega strahu. Ko sem otrokom spekla preveč palačink in jih zavila v alufolijo, so preprosto skljuvale ovoj in jih pojedle. Očitno so jim teknile, kajti naslednji dan je ena od njih zletela kar v šotor. Skratka, Hitchcock bi imel s temi šojami materiala še in še.

Ko sem spremljala izpust sov v naravo na Lisci, je biolog Dušan Klenovšek dejal, da je vse to sicer lepo, ampak da je narava krut svet, v katerem šteje zgolj preživetje. Ali si pojeden ali ti koga poješ. Ali pač poješ palačinke.

Čeravno se prav trudimo, da bi naravo čim prej uničili, se nam ta tudi upira. V neki obliki nas bo zagotovo preživela. Mi pa brez nje zanesljivo ne bomo. Večkrat je že pokazala, da je močnejša od nas, a vseeno potrebuje našo pomoč. Prav bližnja srečanja z njo in njenimi prebivalci odpirajo srca.