Ženski humor

Ali ženskam nasmešek na obrazu v resnici zaigra ob povsem drugačnih priložnostih kot moškim? Drži, da tisto, kar je ženskam smešno, moškim običajno ni? Ali ženske res zabavajo tako zelo drugačni pripetljaji kot moške?

Nikoli me niso povsem prepričale študije v prid tovrstnim predpostavkam, pa so jih opravili kar nekaj. Psihologi tako domnevajo, da je smeh – najbrž - nastal iz oteženega dihanja pri igri oziroma da je tesno povezan z igro in druženjem. Smejejo se menda šimpanzi, psi in celo podgane. Tudi pri ljudeh naj bi smeh prvotno izviral iz igre, iz nekakšnega zadihanega« zvoka, ki se sliši kot ha-ha-ha. Skratka, prototip smeha naj bi bil pri sesalcih star vsaj sto milijonov let. Je torej mogoče, da se je v večtisočletni evoluciji smeha ženskam oblikoval humor, tako zelo različen od moškega? No, ali obratno … Do letošnjega poletja sem dvomila, zdaj pa ne več. Kaj se je zgodilo?

Soseda v kampu je v goste povabila prijateljico. Po kosilu se ta ponudi, da pomije posodo v bližnji skupni pomivalnici, v kateri se je ravno takrat nahajal tudi Sandi, sosed iz »rajona« čez cesto. Svež obraz z viledo v roki na našem koncu je očitno pritegnil njegovo pozornost. In ko tako Sandi pomiva svoje lonce, sosedina prijateljica pa drgne svoje, jo Sandi prijazno ogovori. Prijateljica o srečanju pove sosedi, ta pa čez nekaj tednov še našemu žensko-moškemu omizju. Dogodka se je spomnila, ker je z glasnim pozdravom mimo ravno koračil – Sandi. Soseda navrže: »Joj, a veste, da je Kandi zadnjič osvajal mojo prijateljico?« »Kdo je Kandi, kakšen nov?« skoči ženski del omizja. »Ta, ki je ravno šel mimo,« pravi soseda. »Misliš Sandija?« »Ja, ampak  ker ga je spoznala ravno pri pomivanju posode, ha ha ha …« Sredi stavka se je ženski del že tako smejal, da smo komaj še slišale »… ga je poimenovala, ha ha ha, Kandi. Ampak pri njej nima šans, ker ima en candy že doma.« Moškim ob tem ni trznila niti ena smejalna mišica. Le zakaj?