Ženska se lahko največ nauči iz zgodb drugih žensk

»Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvneža,« zapiše publicistka in avtorica Irena Štaudohar v uvodu v knjigo Kaj hoče ženska? (UMco, 2021), v kateri se sprehodimo skozi nenavadna življenja žensk, od razsvetljenstva, prek belle époque, skozi nora dvajseta in gibanja za opolnomočenje žensk, prek francoskega novega vala, divjih šestdesetih in sedemdesetih ... vse do milenijskih avtoric.

Nekatere zgodbe, za katere je avtorica morala prebrati skladovnice knjig, da nam jih je ponudila v mojstrsko izpisanih koncentratih, polnih začinjenih močnih okusov, so v krajši obliki že izšle na straneh Sobotne priloge in Književnih listov, mnoge beremo prvič.

Irena Štaudohar usode vseh žensk razprostre pred nami z literarno močjo, občutljivostjo in nepredvidljivimi metaforami.
Od svobodnega duha usodne ženske, muze nadrealistov in vojne fotografinje Lee Miller do Doris Lessing in njenega feminističnega manifesta Zlata beležnica, od nekonvencionalne intelektualke Susan Sontag do ekscentričnosti in vizionarstva modne urednice Diane Vreeland, od razsvetljenske genialnosti Émilie du Châtelet do senzualnosti in nekonvencionalnosti Colette.



Tu so erotična revolucionarnost Erice Jong, puščavski svobodni duh slikarke Georgie O’Keeffe, pustolovski duh Karen Blixen, humor kraljice romantičnih komedij Nore Ephron in nenavadna ironija in sla po življenju Zsa Zse Gabor, ki je v svoji postelji in v zakonu imela vse pomembne moške tistega časa, skrivnostnost in usodnost muze francoskih novovalovcev Jeanne Moreau in drugih žensk, ki so v času, ko za ženske ni bilo samoumevno ustvarjati, z drznimi koraki stopile na neprehojeno pot in jo utrle tudi za nas, ki stopamo za njimi.


 

Dober žurnalizem in umetnost sta lahko eno in isto

Ko bereš te zgodbe, se počutiš, kot da živiš njihova življenja, kot da njihova spoznanja, ideje, misli prehajajo vate in te spomnijo na to, kar smo nekoč vedele, a smo v tej nenehni dirki s časom pozabile.

Vsaka zgodba se lahko bere kot zametek najbolj vznemirljivega ljubezenskega romana ali političnega in filozofskega manifesta hkrati; za vsako mi je bilo žal, da se je končala. Irena Štaudohar pravi, da je, ko je kot najstnica v reviji Svijet brala intervju z urednico Diane Vreeland, spoznala, »da sta lahko dober žurnalizem in umetnost eno in isto«. To velja tudi za to knjigo. 

Prepričana sem, da bi si vse te neobičajne ženske, od Susan Sontag, Doris Lessing, Hannah Arendt, do Erice Jong, Karen Blixen izbrale točno Irenino pisanje, da jih ujame v zgodbe. Ker ujame vse tisto, kar je pod njihovo kožo, tisto, kar se skriva za njihovimi idejami, mislimi, njihovo krvaveče srce.

Hočem rdečo obleko

Portrete avtorica naslika brez predsodkov, z njihovimi padci, zlomi, zlomljenimi srci, norostmi, nečimrnostjo, zaradi česar morda padejo s piedestala, a zato postanejo bolj krvave, z vsemi svojimi napakami vred. Vse močne ženske so močne tudi zato, ker so si dovolile biti občutljive. Kot slišimo glas Karen Blixen v knjigi: »Ko je ženska dovolj stara, da se ne želi več ukvarjati s tem, da je ženska, lahko svojo moč spusti s povodca. Takrat lahko postane najmočnejše bitje na svetu.« Jeanne Moreau reče nekaj podobnega, a po svoje: »Leta te ne varujejo pred ljubeznijo, ampak te ljubezen na svoj način obvaruje pred leti.«

Na privlačni in duhoviti naslovnici (oblikoval jo je Rok Mar) vidimo golo renesančno žensko s tizianovsko rdečkastimi lasmi, ki se steguje po prepovedani črki H v naslovu Kaj hoče ženska?. Vprašanje, s katerim so se ukvarjali mnogi moški, s Freudom na čelu, nima enega samega odgovora. Morda H v tej knjigi pomeni hotenje po preseganju uokvirjenih norm, morda hrepenenje po nečem nedoumljivem, je tudi humor, s katerim so ženske v knjigi premagovale najtežje čase.

Morda ženska preprosto hoče rdečo obleko, kot pravi pesem v knjigi: da bi svojo pamet, srce, dušo in telo nosila s takšno močjo, kot to obleko iz pesmi.

Zato knjigo, če želimo, lahko beremo tudi kot nekakšen intelektualni nadomestek za mnoge priročnike za osebno rast, kot obliž na ranjeno srce, kot zemljevide akupunkturnih točk za našo ustvarjalnost in spoznamo, da je samospoštovanje, ljubezen do samega sebe, največja vzletna steza za srečo.


 

Več življenj v enem življenju

Ena od presunljivih zgodb je gotovo zgodba fotografinje in vojne reporterke Lee Miller, ki je veljala za najlepšo žensko dvajsetega stoletja in je bila navdih za neštete fotografije njenega ljubimca Mana Raya, navdih za Picassa in številne druge ... Muza družabne in umetniške smetane v New Yorku in Parizu je v drugi polovici življenja našla svojo muzo – vojno.

Dokumentirala je bombardiranje Londona in izkrcanje v Normandiji. Spremljala je ameriške čete v Bretanji, fotografirala množično predajo nemških vojakov, kaos zadnjih zdihljajev vojne – obračunavanje z izdajalci, prestrašene ženske in moške, ki so jim zaradi strahu popustili živci in so postali odvisni od morfija, trpeče in ranjene vojake v improviziranih bolnišnicah, starce brez čevljev, pretepene nemške vojake, otroke …

Spala je oblečena in umivala se je z vodo, ki jo je ujela v svojo čelado. »Edini fotograf sem milje naokoli in zdi se, da je zdaj ta vojna samo moja.«

Najbolj neverjetno je, kako intenzivno je bilo njeno življenje, kot bi živela več življenj v enem življenju, zapiše Irena Štaudohar. In nekaj podobnega velja za vse ženske, ki so vstopile v to knjigo.



Z urednico Diano Vreeland, ki se je rodila v Parizu, v času belle époque, se tako sprehodimo čez vse 20. stoletje, najprej po Bolonjskem gozdu s Francozinjami, ki so se tam sprehajale v jutranjih meglicah, da bi imele bolj bleščečo kožo, z njo v ritmih charlestona preplešemo nora dvajseta, se v Parizu srečamo s Coco Chanel, z Nižinskim, in v Harlemu z Josephine Baker z udomačenim gepardom, ki ga je vsak večer po koncu predstave na povodcu peljala do svojega rolls-roycea; z njo preživimo prohibicijo in po mafijskem obračunu v »beli satenasti obleki in belih satenastih čeveljcih« prestopamo okrvavljena trupla …

Koliko življenj ... a nismo prišli niti do trenutka, ko je začela s svojimi zgodbami krojiti svet kot urednica Voguea. Vreelandova je verjela v moč zgodbe, človek ne bi smel nikoli govoriti dolgočasnih zgodb, je rekla, bolje je, da si kaj izmisli.
 

Zato, ker je brala

Pretresljiva je tudi zgodba pisateljice Doris Lessing, ki je zapustila svoja dva otroka – triletnega Johna in dveletno Jean. Povedala jima je, da odhaja, ker želi spremeniti svet, da v njem ne bo več rasizma.

Njena Afrika je drugačna od Afrike Karen Blixen, ki prav tako nastopa v knjigi. Rodila se je in odrasla je v Cape Townu, v Južni Afriki in že od malega je bila priča temu, kako grdo belci delajo s temnopoltimi, jih kruto kaznujejo in zmerjajo, pri tem so bile ženske mnogokrat hujše, je pisala.

Pri štirinajstih je pobegnila iz šole, ni imela formalne izobrazbe, vsega se je naučila iz knjig, brala je vse, še najraje Tolstoja in Dostojevskega. Ko so jo v nekem intervjuju vprašali, zakaj je že tako zgodaj opazila krutost rasizma, čeprav je živela med ljudmi, ki se jim je zdel nekaj čisto normalnega, je rekla, da zato, ker je brala knjige.

Vse te ženske so veliko brale; brala je Jeanne Moreau, tudi v njenih zgodnejših filmih se zdi, da junaki nenehno berejo, se pogovarjajo o literaturi, režiserji so nekoč, kot nas spomni Irena Štaudohar, v kader vedno radi postavili kakšno knjigo, tako da se je videl naslov. Knjige so označile junake, bližje so nam, bolj jih razumemo – si to, kar bereš. Ženske v knjigi so, na različnih koncih sveta, posegale po knjigah druga druge, se navdihovale iz slik druga druge, in tako spoznaš, da bo vedno obstajala velika družina ustvarjalnih žensk, s skupnim imenovalcem, strastjo do zgodbe.

Ženske, ki pišejo s svojim telesom

Zato je Kaj hoče ženska? tudi neskončna nedokončana zgodba o zgodbah; o čarovniji pripovedovanja zgodb. Esej o pisateljici Karen Blixen se začne prav z njeno novelo Belo platno, presunljivo pripovedjo o belih rjuhah, ki so jih dobila mlada dekleta v samostanu; na teh snežno belih platnih so na svojo prvo poročno noč pustile odtise svoje krvi. Samo eno platno je ostalo belo. In to je čudovita metafora za pripovedovanje zgodb – najlepše so tiste, ki nam na koncu ponudijo belo platno za naše najbolj globoke misli. To je tudi pripoved o tem, da ženske pišejo s svojim telesom.

Tudi Karen Blixen, ki je živela na posestvu v Keniji ob vznožju gričevja Ngong, je pisateljica postala šele, ko se je po osemnajstih letih življenja v Afriki vrnila na Dansko. Kot da bi vsa ta desetletja polnila svoje oči in dušo, svoje belo platno, s podobami, ki so se kasneje presnovile v zapisane besede in stavke.

Hannah Arendt je o Karen Blixen zapisala, da je prav pisanje zgodb v drugi polovici njenega življenja tisto, zaradi česar je postala modra ženska. »Modrost je vrlina starejših ljudi, a pridobijo jo le tisti, ki v mladih letih niso bili niti modri niti preudarni.«
Večina žensk v tej knjigi je imela zapleteno, nekatere prav izrazito tragično otroštvo, številne, tudi tiste, ki jih imamo za jeklene intelektualke, so doživele globoka ljubezenska razočaranja.

Hannah Arendt, ki je verjela, »da je ljubezen najbolj antipolitična sila na svetu«, je svoji veliki ljubezni, Heideggerju, ki ji je večkrat strl srce, vse oprostila, tudi ljubezenska mučenja in spogledovanje z nacizmom.
 

Od gore do prijateljstva

Te ženske so o sebi govorile z neobičajno iskrenostjo za ta čas, pa čeprav so živele takrat, ko je bilo ustvarjalnim ženskam dovoljeno veliko manj kot danes. Utirale so svojo pot, niso živele v eri družbenih omrežij in se niso uklanjale diktatu politične korektnosti, ampak so iskale svobodno življenje, ki je zahtevalo svojo ceno. Preživele so številne tragedije, izgube, zlomljeno srce in velikokrat hotele tudi umreti.

A niso umrle – rane so zacelile s pomočjo umetnosti, s pomočjo zgodb, ki so jih pisale s strastjo, ker, kot pravi Hannah Arendt, je »prav strast tista, ki je ključna za intelektualni razvoj vsake ženske«.

Irena Štaudohar o vsaki ženski piše z njenim jezikom, se zdi. Ko piše o pisateljici Nan Shepherd, ki je bila s telesom in umom zaljubljena v goro, v škotski gorski masiv Cairngorms, pravi, da Shepherdova »o plavanju v hladnih vodah piše, kot bi govorila o ljubljenju«.

Piše o tem, da se pokrajina v kateri smo odraščali, naseli v našo notranjost, o naravi Štaudoharjeva piše tako globoko občuteno, da si zaželim nove, dolge zgodbe, ki bi bila samo njena. O Colette piše tako čutno, da stavki dišijo, »pisanje je bilo za Colette nekaj naravnega, kot objemanje v postelji«. Pri slikarki Georgii O'Keeffe tudi sama povečuje detajle, njene slike opisuje, kot bi jih gledala skozi povečevalo, tako kot bi njene ogromne rože videle čebele ali metulji. 


 
O priljubljenem podkastu angleške kolumnistke in pisateljice Dolly Alderton, v katerem se z različnimi ljudmi pogovarja o ljubezni, razočaranju in hrepenenjih, pa beremo, da je »nežen in zabaven kot najboljši balzam za skodrane lase«. In da ponuja nekaj čudovitih modrosti, kot je na primer ta, da je treba prijateljstvo včasih malo oplemenititi z romantično ljubeznijo in romantično ljubezen s prijateljstvom.

Zvezda francoskega novega vala Jeanne Moreau, ki so jo ljubili številni ustvarjalni moški tistega časa, od režiserjev Louisa Mallea, Françoisa Truffauta, Tonyja Richardsona do modnega oblikovalca Pierra Cardina ..., je rekla, »da bi rada imela veliko hišo v kateri bi bila soba za vsakega moškega, ki ga je kdaj ljubila, da bi vsi lahko živeli skupaj.«



Ko zapišem, da sem nepoboljšljivi romantik, to mislim zelo resno, pravi Irena. Zaradi nje si upam zdaj to priznati tudi sama, in z njo najbrž vsi, ki boste vstopili v knjigo.

»Meditacija, molitev, kreativnost, odločnost, premagovanje strahu, vse to so stanja,« pravi Gloria Steinem v tej knjigi, »s pomočjo katerih na svobodo spustimo svoj notranji glas. Šele ko spoznamo in odkrijemo sami sebe, se cenimo. Ljubimo in smo ljubljeni.«

Med pisanjem je niso zanimale vse ženske, »ampak vsaka ženska v svoji intimi. Vsaka je posebna.« Kot je posebna ona, ti ali jaz. In v tem je ključ. »Barve so ena najbolj čudežnih stvari na svetu in nekaj, za kar vem, da je vredno živeti,« je rekla slikarka Georgia O’Keeffe. Edino, za kar mi je morda žal, je, da takšne knjige, polne intenzivnih barv, nisem imela v rokah pred vsaj dvema desetletjema.

FOTO: Alen Ograjenšek/Delo