Zbogom, šiltkapa

Za moje otroške oči ni bilo močnejšega simbola čudovite in napredne dežele na oni strani Atlantika, kot je šiltkapa. Saj si nekaj podobnega za na glavo dobil tudi pri nas, ampak te naše kopije se niso mogle kosati s pravimi. Preprosto niso imele ustreznih dimenzij, izdelane so bile iz napačnih materialov, senčniki so bili preveč široki, napisi na njih dolgočasni in slabo natisnjeni.

V filmih sem občudoval tovornjakarje z oguljenimi kapami, ki so se najbolje počutile za šankom ob prižganem čiku, steklenici osvežilnega piva, kozarčku burbona in glasbi iz džuboksa. Še boljše šiltkape so nosili igralci bejzbola, tisti debeluščki v ozkih hlačkah, ki so vdano pljuvali. Senčniki njihovih kap so bili ob straneh zaviti navzdol, kar je tako frajersko, da bi kričal.

Pravila tega športa so bila zame sicer skrivnost, ni pa bila skrivnost, da sem si neskončno želel čisto prave ameriške šiltkape. Staršem sem s tem težil ob vsaki prilož­nosti, vendar prav nobena kapa ni sedla, kot bi morala. Kot srednješolec sem si v tujini končno kupil originalno kapo bejzbolske ekipe New York Yankees, a usoda se ni vdala, kapa mi spet ni sedla.

Tako sem bil prisiljen spoznati, da na mojo balkansko bučo napredek pač ne sede. A uvid se s tem ni končal, prav nihče v moji neposredni bližini s šiltkapo ni bil videti tako kot Američani. Očitno smo v teh krajih vendarle drugače ukrojeni, čeljusti prešibke, pogledi premalo odločni.

Danes, ko Amerika ni več Amerika, se je zgodil resnično nenavaden obrat. Tam, čez lužo, kjer je bilo v mojem otroštvu vse živobarvno in raznoliko, kjer so plesali kot roboti, pico so ti pripeljali kar na dom, v avtomobilih pa so imeli čisto prave telefone, množično nosijo grde rdeče šiltkape, podobno kot smo mi nosili pionirske rutice.