Zadnji klic

Da, verjel sem, dolgo sem verjel, da je mogoče z novinarstvom spreminjati svet na bolje, je pesimistično zapisal Boštjan Videmšek v predgovoru h knjigi o boju s podnebno krizo Plan B. Po desetletjih poročanj s kriznih žarišč je izgubil upanje – in ga ponovno našel v okoljevarstvenih temah.

S pomočjo fotografa Matjaža Krivca mu je uspelo najti novo frontno črto, piše: »In podnebna kriza je velika, celostna, vseobsegajoča vojna. Vojna človeštva proti človeštvu.« Posledice podnebnih sprememb so v velikem delu prvega sveta predvsem nekaj, kar se dogaja drugim. Nekaj, kar nas ne ogroža, je še zapisal takrat, ko smo opazovali, kako je gorel amazonski gozd, kako je gorela Avstralija.

Zdaj se je beseda apokalipsa preselila na naslovnice naših časopisov in pod fotografije z oranžnordečim ognjem. Berem pretresljive članke, kolumne in reportaže kolegov in kolegic o požaru na goriškem Krasu. Anja Intihar je bila s fotografom Črtom Piksijem sredi apokalipse; v največjem požaru v zgodovini Slovenije je v osmih dneh pogorelo skoraj 4000 hektarov površin.

Ne le Slovenija, gori Evropa. Kot v času vojne bi človek pričakoval, da bodo v takšnih trenutkih politiki naše širše domovine, ki ji rečemo Evropa, sklicali urgentno srečanje, se dogovorili o tem, kaj vse je treba spremeniti, katere akcije je treba začeti, piše Irena Štaudohar v Sobotni prilogi. Je človeštvo politično, ekonomsko, psihološko in moralno sploh sposobno vsaj upočasniti neustavljivo? Ta knjiga je krik k pozornosti, je zapisal Videmšek leta 2020 ob izidu knjige Plan B. »Toliko lahko storim(o). Toliko moram(o).«

Goreča Evropa dve leti pozneje je zadnji klic. Ves čas imam v mislih drobno Hesselovo knjižico Dvignite se!. V kataklizmah se prebudi tudi tisto, kar nas naredi človeške, pomoč sočloveku, sočutje, solidarnost. Takrat začutim, da smo sposobni sile, ki lahko spreminja, zares. Veliko nas je. Naj nas ta težko pričakovani dež ne uspava.