Zadnja fotografija

Starši vzgajamo z najboljšimi nameni. Ponotranjili smo misel, da mala bitja, za katera upamo, da bodo nekoč postala zreli ljudje, niso naša last, ampak smo jih dobili v izposojo, kot je zapisal moder človek. A ne glede na naš trud se v njihovo odraščanje skoraj vedno vrinejo travme in travmice.

Prve v človeku za vedno pustijo grenak priokus, druge se rojevajo iz različnih zapletov, lahko celo iz zabavnih večerov, ko se družina zbere za mizo in odigra družabno igro. Morda se sliši malo verjetno, a zamere in zamerice se rojevajo tudi med igranjem clueda, monopolija in taroka. Spomini na tiste večere so vir glasnih družinskih debat, ob katerih bi se tujcu lahko zazdelo, da bodo že v naslednjem trenutku prerasle v spor. In prazniki so ravno pravi čas za obujanje tradicije ali vsaj spominov nanjo.

Glavni krivec za »boleče spomine« je oče družine. »A se ti sploh zavedaš, kako si postal glasen, če sem potegnil napačno karto,« mu je v teh dneh, ko že diši po praznikih, očital prvi. »In kako si se razburil, če nisem štel tarokov,« se je spomnil drugi. »A še veš, da si bil siten, če sem šel s predobrimi kartami berača,« je po temačnih globinah spomina pobrskal tretji. »In kakšen si bil šele pri monopoliju. Prepovedal si nam, da bi se združili proti tebi, vsakega posebej pa si izžel do zadnje kaplje,« so, zdaj že odrasli, vendarle združili moči proti skupnemu sovražniku. Potem pa priznavali, da v eni in drugi igri praviloma zmagujejo. »No, fantje, saj je samo igra. Ampak moja šola se vas je pa vseeno prijela, a ne?« se je zarežal.

Lahko bi jih posnela, tako zabavno jih je bilo gledati, ko so padli v debato. Lahko bi jih fotografirala, ko so bili tako lepo zbrani spet doma. Ker nikoli ne vemo, ali se bo trenutek ponovil. Naš božič bo letos drugačen. Tistega, ki je očeta naučil igrati tarok, ne bo več na fotografiji. Zato slikam naše skupne trenutke in zastavljam vprašanja, katerih odgovore bi rada izvedela. Ker pride čas, ko je prepozno.