Walter

Stal je na vrhu velikanke, z rokami je med spustom po zaletu rezal zrak, se odrinil in letel. Letel. Letel. Do dna in še nekaj metrov čez. Walter Steiner, Švica. Ko se je dotaknil tal, je na smučeh drsel še nekaj metrov, potem pa izgubil ravnotežje in z roko preprečil, da bi njegova glava, opremljena z rdečo kapo, treščila ob trd sneg. Nekaj metrov mu je manever uspeval, potem pa je z obrazom vseeno podrsal po ledu. Kot da bi za trenutek ostal brez zavesti. A je vstal, se opotekel, sedel in s pomočjo sanitetne službe z okrvavljenim obrazom zapustil dno letalnice. Letel je daleč prek meje svetovnega rekorda, daleč prek kritične točke.

Nemški filmski režiser Werner Herzog je film o Walterju Steinerju posnel leta 1974, največji del se odvija v Planici. Slovenski zdravniki Steinerja po padcu na hitro oskrbijo, Švicar pa se razburja. Da so jugoslovanski sodniki, ki so določili zaletno mesto, idioti. Da si očitno želijo, da bi se na letalnici razbil. Da jim je malo mar za njegovo varnost. Da 50.000 ljudi, ki so prišli v Planico, čaka samo na to, kako se bo razsul. Herzog, ki v dokumentarcu nastopa tudi kot novinar, Steinerja vpraša, ali bo kljub grdemu padcu še enkrat skočil. Walter pove, da ne ve. Potem izgine. Nihče ne ve, kje je. Potem se pojavi na vrhu hriba. In preseneti. Najboljši svoje generacije se je odločil, da je njegova varnost na prvem mestu, rekordi ali naslovi svetovnega prvaka pa na drugem. Startal je dve zaletni mesti nižje od tekmecev. In varno pristal na dnu.

Star sem bil osem let, ime Walterja Steinerja se nam je vtetoviralo v spomin. Danes razumem, da je imel junak svoje velike strahove.

Še enkrat sem si zavrtel Herzogov film o njem, ki je shranjen v youtubovem skladišču. In na mizi letalnice za drobec sekunde videl napis: Westinghouse Electric Company. Ameriška firma, ki je gradila krško nuklearko, je morala nekaj primakniti za planiške polete.