Brez robotov

Ste se kdaj že zaljubili v tujca? Če niste, pa zagotovo poznate koga, ki je imel to priložnost. In ker je bila ljubezen tako vroča, sta sredi prvega vala zanosila.  

To se je zgodilo tudi lepi Evin. Ljubezen je bila dovolj čvrsta, da je fanta iz bogate dežele mariačev prepričala v življenje v troje, v Sloveniji, in to navkljub viharnim časom. Dnevi so napeti, negotovost v zraku, meseci bežijo ... Mlad par razmišlja o novi majhni punčki, ki čaka na prvo prosto štorkljo. Nenadoma postane nujno nekaj, na kar prej nista mislila: poroka! 

Že v drugem valu epidemije trkata na okenca upravne enote mesta, trkata še v sosednjih občinah, povsod ju birokratski roboti odslovijo: »Alejandro je tujec in bi pri poroki potrebovali tolmača. Brez tolmača pa poroka ne drži. Poroka v štirih ni možna.« Verjetno veste, o katerih robotih govorim. O tistih osornih, grobih pisarniških amebah, ki v sebi nimajo trohice čustev, ne poznajo besedice empatija ne logika ne kmečka ali zdrava pamet, ne zanimajo jih drugi in ob treh popoldan izključijo še tisto navidezno stvar, ki ji pravijo pamet.

V tej točki se že tako črn svet mladim, upanja polnim ljudem, seveda sesuje. Nujen je bojni načrt. Evin je dolga leta živela v Luciji, zakaj se ne bi poročila tam? Njen mariači razume italijansko, na narodnostno mešanem območju lahko zahteva poroko v italijanščini. Evo, zakaj je dobro živeti na dvojezičnem območju. Da imaš še en izhod. Če ženin razume italijansko, ne potrebuje tolmača. Pri poroki so samo trije, če ne štejemo punčke, ki bo že čez dober teden privekala v zakonsko potrjeno družino. Bilo je res nujno. Komu ni jasno? Toplo spoznanje: še obstajajo uradniki, ki niso roboti. Poslednji Mohikanci? Ampak, glej naključje! Že dan po poroki so svoje robotizirane predpise dojeli in spremenili tudi epidemiološki šerifi.  Zdaj so poroke spet dovoljene tudi s tolmačem, s četrto osebo v matičnem uradu. Manj robotov med nami očitno bolj prispeva h koncu epidemije.