Vuelta za amaterje

Vuelta je za nami. Ko rečem »nami«, mislim na najboljše kolesarje na svetu in najboljše gledalce, zveste spremljevalce velikega spektakla, ki so tri tedne sedeli pred zasloni. Tudi za to je treba imeti posebno kondicijo. Zdaj si lahko tako eni kot drugi malo oddahnemo.

Debata o tem, ali je res zmagal najboljši, najbrž nikoli ne bo končana. Meni pa bo Vuelta ostala v spominu zaradi enkratne izkušnje. Prvič se nam je ponudila priložnost, da smo dirko doživeli od blizu, z vso energijo in zanosom, ki ju prinaša. Med načrtovanjem dopusta v Španiji je padla odločitev, da je zadevo treba videti v živo. Zaradi velikih popotniških načrtov se je Valladolid zdel najlažje dosegljiv cilj, kronometer pa je zbujal upanje, da bomo večino tekmovalcev videli v živo več kot le desetinko sekunde.

Na ulicah Valladolida, le malenkost večjega od Ljubljane, so se zbrali vsi, od dedkov do vnukov, od babic do vnučk, nastal je pravi špalir. Najstarejši so si ob rob ceste postavili kar kuhinjske stole in čakali. Vsak tekmovalec je bil deležen energične spodbude, ploskanja, huronski hrup je nastal, ko so se mimo peljali najboljši. Z navdušenjem so debatirali tudi o Rogli.

Še dobro, da telefoni omogočajo pogled na startno listo, saj obrazov pod vezirji v tistih pičlih sekundah ne moreš prepoznati. »Še trije startajo pred njim,« je prišlo opozorilo, in že smo iz nahrbtnika potegnili zastavo, ki jo v domačih krajih ob praznikih praviloma pozabimo izobesiti. »Še eden in bo … Zdajle gre!« je bilo zadnje opozorilo. Eni so vpili Rogla, drugi prepoznavno slovensko »Dejmo, dejmo, dejmo« tako na vse grlo, da so lahko naslednje dni le šepetali.

Skoraj ne pretiravam, če zapišem, da sem piš vetra, ki ga povzroči do konca naspidirani tekmovalec, občutila na lastni koži. Ali je Rogli naše navijanje pomagalo, ne bomo nikoli izvedeli. Toda precej zabrisan posnetek na telefonu dokazuje, da smo tudi mi dali vse od sebe.