Neomejen dostop | že od 9,99€
Kdor se navdušuje nad filmi Alfreda Hitchcocka, ve, da prvega Hitchcocka ne pozabiš nikoli – kot tudi ne svoje prve hitchcockovske plavolaske.
Ko sem si pred desetletjem in še malo prvikrat ogledala Dvoriščno okno, se je v mojem vsakdanu – tedaj zaznamovanem z vožnjo s kolesi in rabutanjem koruze in bajerjem z želvami in žabami in krapi, motnim, rjavkastim, a toplim, s klopmi in kočico za ribiče, ki so za sabo puščali ogorke in pločevinke, ki so nam mahali in žvižgali, prijateljsko, a malce osladno, s trebuhi, ki so ogoreli in goli kipeli čez pasove kavbojk, čez naše zgodnje najstništvo – nekaj prelomilo.
Podobe vasi so se spojile in prepletle s podobami Grace Kelly v tisti črno-beli obleki, s tisto biserno ogrlico, tisto sijajno rdečo šminko; bila je tisto, kar številne ženske, ki sem jih dotlej poznala, niso mogle – ali smele – biti, kajti imele so kmetije, gmajne in položnice, ki so zahtevale, da se odrečejo svilenim oblekam in salonarjem. Bila je nedosegljivo – bila je ideal.
Šele pozneje, ko je bila za menoj tudi Vrtoglavica s Kim Novak, zgodba o obsedenosti in moralnih paradoksih, sem razumela, kako primerna za projiciranje (moških) fantazij je lepa (in pokorna) plavolaska, kako razgalja mehanizme (moči) ženskosti in moškosti; in vse skupaj se mi je uprlo do te mere, da sem si obljubila za vselej ostati rjavolasa.
Toda obljube so krhke, nestalne reči; in ko so takšne in drugačne krize stopile dovolj blizu, da sem se prvikrat resnično zbala zase, za svet, v katerega sem umeščena, sem se – brez obešenjaškosti, prisežem – nemudoma, skoraj refleksno odločila postati plavolasa. Ne vem, kaj to pove o meni ali o bogovih kaosa (morda imajo tudi oni v večini raje plavolaske), vem pa, da si zdaj nikoli več ne bom rekla Tega pa nikoli ne bi; kajti kdo ve, kdo vse smo (ali kdo vse smo lahko), pa tega sami še ne vemo.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji