Na vlaku

Zakaj si se potem sploh poročila, me po navadi vprašajo, ko izvejo kako in kaj mojega zakona. In po navadi napletam dolge odgovore, prilagojene posamezniku, prilagojene idejam o družini, zvestobi, nadzoru, samoti (ne boste me prepričali, da ne bi odšli že pri onem in tem, če ne bi bilo tako prekleto težko biti ne osamljen, temveč sam). Toda resnica je –

Pred dvema tednoma sem se vračala z Dunaja, ko je k meni – I think this is my seat – prisedel moški, ki je, kot sem izvedela pozneje, iz Nemčije v Slovenijo potoval na željo Janeza, svoje dolgoletne stranke. Na osemurni poti sva si izmenjevala šale, vodo, suho sadje, predvsem pa zgodbe o najinem delu in družinah, o Elif Shafak in Plečniku. Povedal mi je, kako se je v otroštvu z očetom pogosto vozil s skrajnega zahoda na skrajni vzhod Turčije, kako je vlak ječal in trzal in ječal in trzal, kako je glavo tiščal skozi napol priprto okno, dokler ga od vetra niso začela boleti ušesa, nato še vrat, dokler oče ni rekel no, zdaj pa dovolj.

Rogač

Lahko bi živela takšno življenje, sem pomislila tedaj. Lahko bi se vozila s skrajnega zahoda na skrajni vzhod držav, ki jih poznam le po imenih, po nekaj skopih, kratkih dejstvih. Če bi Bradu pred leti sledila na Florido, bi zdaj zajtrkovala mango in snemala dokumentarce, če bi ostala pri Viniciusu, bi bila profesorjeva žena, ugledna in uglajena in govorila bi portugalsko, s Petrom bi živela na Norveškem, v njegovi koči, fotografirala bi in kidala sneg.

Hočem reči – lahko bi mnogo, marsikdaj, kot bi lahko prav vsak izmed nas. Toda resnica je, da si s poroko – s Polono z upravne enote Sežana, ki je prišla po zavezo, prišla po ja in ja – izberemo ta kraj, ta jutra (najverjetneje le redko z mangom), tega človeka in to življenje, to zavrnitev možnega. Izberemo si (četudi dokaj slepo) upanje, da bo vzdržalo, da je namenjeno in celo, da je tako prav. In včasih je že to dovolj.