Bitke in breskve

Grki zatrjujejo, da bodo breskve rasle popisane, če koščico zakoplješ in po sedmih dneh, ko se prične odpirati, s cinabaritom na seme zapišeš, kar hočeš, je konec četrtega stoletja v traktatu Opus agriculturae zapisal Rutilius Taurus Emiliano Palladio. Opremljen s kmetijskimi zemljišči in ljubeznijo do sadnega drevja je Palladio v štirinajstih knjigah podal podrobne napotke za upravljanje kmetije, deljene na poglavja o poljščinah, zelenjavnih vrtovih, sadnem in drugem drevju ter skrbi za živino in osnovah veterine.

Ko sem se kot najstnica basala z breskvami, da mi je sladkoba lepljivo kapljala po vratu in vzdolž desne podlakti, tega kakopak nisem vedela; vedela pa sem, da so breskev prvi udomačili in gojili v kitajski provinci Zhejiang in da nosi ime Prunus persica. Toda kaj ima kitajski sadež s Perzijo – in kaj ima z vsem tem Palladio?

Spovednica

Breskev naj bi v mediteranski prostor zanesel Aleksander Veliki, ki naj bi nanjo naletel med pustošenjem po Perziji, mi je bilo tedaj rečeno; če gre verjeti Palladiu, je breskev prvič zapazil na vrtovih kralja Dareja III. In čeprav sem pred časom po podrobnejšem raziskovanju spoznala, da je to skoraj gotovo izmišljotina, je bilo tedaj že vse prepozno, vse storjeno.

Za mano so bila že leta prebiranja o makedonskem vojskovodji, njegovem konju, ljubimcu, elevzinskih misterijih, delfski Sibili in bitki pri Isu, kjer so padli Perzijci. Za mano so bila leta premišljevanja, ali bi na Darejevem mestu tudi jaz konjenico skoncentrirala ob obali, poleg nje razporedila falango grških plačancev, ali bi kot Aleksander tudi jaz požigala, osvajala, morila, ropala. In ko mi danes kdo (nemalokrat upravičeno) očita, da sem neprizanesljiva, si ne morem kaj, da ne bi pomislila na ure, preživete v družbi Aleksandra Velikega – da ne bi za svojo samovoljo in trmo vsaj malce okrivila breskev.