Vrnitev za vedno

Ljubljana je majhno, simpatično mesto, ki ima vse, kar imajo velika. Vključno z mnogimi priseljenci, ki ji dajemo širino, dolžino, višino in globino. Sicer bi ostala zgolj Lublana. Delčke tega ljubega mesta, v katerem živim in delam že krepko čez trideset let, zdaj spet na neki način spoznavam na novo. Preselil sem se, še petič. In se hkrati tudi vrnil. Po bivanju za Bežigradom, v centru, na Poljanah, Taboru in Vodmatu sem se spet znašel na Poljanah ter Andreji zabičal, da je konec s selitvami. Sicer nikoli nisem imel posebnih težav z njimi, vselej je šlo za lastno izbiro in vsakič sem se v novem domovanju počutil bolje. Očitno se je s Poljanami krog sklenil, čeprav nikoli ne reci nikoli več.

Vrnil sem se na stare ulice in grajski hrib, kjer sem nekdaj vandral z Bobijem, zdaj pa je moj narekovalec sprehajalnega ritma Nacho. Razveselil sem se starih znancev, ki danes kot jaz peljejo na sprehod druge kosmatince, saj so v desetletju, ko se nismo srečevali, naši srčni prijatelji drug za drugim odhajali na drugo stran mavrice. V novem starem okolju se počutimo krasno, tu smo doma. Pogrešal sem jutranji vrtčevski, šolarski in dijaški vrvež po okoliških ulicah ob delavnikih ter blagodejni mir ob vikendih.

Le streljaj stran imamo gozd, čez cesto ali poljano, kamor se pač nameniš, pa trgovine in bifeje. Za vse drugo so tu radovednost, ustvarjalnost in iznajdljivost. Nacho je že spoznal štiri ali pet krogov, ki bodo postali železni repertoar pohajkovanja po kvartu, ki je tako blizu središča mesta, da bo v veselem decembru zagotovo natrpan z vozili od povsod, ker bodo na programu praznične lučke. Naj bo prešerno, kot so vesela ponovna snidenja s starimi novimi sosedi. Nekdaj deklice in fantki, ki so na vsak način želeli pobožati Bobija, zdaj gospodične in gospodiči resnobnih obrazov in s telefoni v rokah verjetno načrtujejo svoje prve selitve. Pregovor bolje trikrat pogoreti kot enkrat seliti ne velja več.