So mesta, ki pridejo v tvoje sanje

So knjige, ki pridejo v tvoje sanje, sem napisala nekoč o romanu Aleksandrijski kvartet. Zdaj vem: so mesta, so prostori, ki pridejo v tvoje sanje in zavibrirajo s tabo tako močno, da ni meja med sanjami in budnostjo.

Končno sem v mestu, v katerem živim v svoji domišljiji že zelo dolgo let. Na letališču sem se zazrla v plakat z napisom Aleksandrija, z vzhičenostjo, ki je skopnela po pol ure, ko na traku ni bilo mojega kovčka.

Sredi noči sem se odpeljala v uro vožnje oddaljeno mesto, v hotel z razrušeno fasado, kot bi stopila v distopično prihodnost. Brez spalke, brez številnih »nujnih pripravkov« s probiotiki in ogljem vred, in zobne ščetke. In vendar me je ta soba kljub neznosnemu hrupu z ulice, kričanju in laježu tropov psov objela z nekakšno toplino.

Po dobri uri polsna sem že tekla na zbirno mesto v Aleksandrijsko knjižnico, kjer sem imela intervju s pionirjem podvodne arheologije Mohamedom Abd El-Maguidom. Ne vem, zakaj sva na koncu pogovora omenila znameniti hotel Cecil, najstarejši hotel v mestu, v katerem je nekoč pisala Agatha Christie in v katerem še vedno prebivajo duhovi Winstona Churchilla, Omarja Shariffa in Ala Caponeja.

To je hotel, za katerega se zdi, da ga poznam. Je prizorišče romana Aleksandrijski kvartet Lawrenca Durrella in, kot je rekel moj sogovornik, tudi prizorišče romana Miramar Nagiba Mahfuza. V trenutku sem se odločila. Soba v hotelu Cecil, najcenejša in najbrž najmanjša v hotelu, je imela topel tuš, šampon in fen za lase. Neprecenljivo razkošje. Imela je mizico za računalnik in wifi – in razgled v steno. Ne moreš imeti vsega.

Zjutraj sem na hotelski terasi pojedla rogljiček, združen z italijanskim kapučinom, popila mangov sok, ki ga je prinesel v belo oblečen uslužen natakar, in se med hrupom najbolj prometne žile na obali zazrla na Aleksandrijski zaliv, ki sem ga tolikokrat gledala v sanjah.

Nenadoma sem se zavedela, da pogrešam razmajan hotel z ometom, ki odpada, z volnenimi odejami, ki pikajo kožo, s čudno atmosfero in teraso z najlepšim razgledom, na kateri se skupaj z drugimi gosti srečujejo mladi raziskovalci Filozofske fakultete, ki sodulejuje na tridnevni delavnici o ohranjanju koptske dediščine. Na mizo prinašajo nove zgodbe o časovnih plasteh Aleksandrije, o zgodnjem krščanstvu, o puščavnikih, o matematičarki in filozofinji Hipatiji, in te zgodbe se v moji glavi mešajo z mojimi zgodbami tega mesta, z njegovimi hibridnimi bogovi in vladarji in pesniki in pisatelji, mešajo se z vsemi dušami, ki so kdaj prebivale v tem starem hotelu, ljubile, upale, obupovale in hrepenele. Tako kot v Aleksandrijskem kvartetu hrepenijo romaneskni liki, nihajo med stvarnostjo in sanjami, in si želijo pobegniti iz tega sveta v nek drug, vzporedni svet, ne da bi vedeli, da je ta svet  v njih že od nekdaj.