So mesta, ki pridejo v tvoje sanje

Na letališču sem se zazrla v plakat z napisom Aleksandrija, z vzhičenostjo, ki je skopnela po pol ure, ko na traku ni bilo mojega kovčka.

Sredi noči sem se odpeljala v uro vožnje oddaljeno mesto, v hotel z razrušeno fasado, kot bi stopila v distopično prihodnost. Brez spalke, brez številnih pripravkov in zobne ščetke. In vendar me je ta soba kljub neznosnemu hrupu z ulice, kričanju in laježu tropov psov objela z nekakšno toplino.

Po dobri uri polsna sem že tekla na zbirno mesto v Aleksandrijsko knjižnico, kjer sem imela intervju s pionirjem podvodne arheologije Mohamedom Abd El-Maguidom. Ne vem, zakaj sva na koncu pogovora omenila znameniti hotel Cecil, najstarejši hotel v mestu, v katerem je nekoč pisala Agatha Christie in v katerem še vedno prebivajo duhovi Winstona Churchilla, Omarja Shariffa in Ala Caponeja.

To je hotel, za katerega se zdi, da ga poznam. Je prizorišče romana Aleksandrijski kvartet in, kot je rekel moj sogovornik, tudi prizorišče romana Miramar Nagiba Mahfuza. V trenutku sem se odločila. Soba v hotelu Cecil, najcenejša in najbrž najmanjša v hotelu, je imela topel tuš, šampon in fen za lase. Imela je mizico za računalnik in wifi – in razgled v steno. Ne moreš imeti vsega.

Zjutraj sem na hotelski terasi pojedla rogljiček in popila mangov sok, ki ga je prinesel v belo oblečen uslužen natakar, in se zazrla na Aleksandrijski zaliv, ki sem ga tolikokrat gledala v sanjah. Nenadoma sem se zavedela, da pogrešam razmajan hotel z ometom, ki odpada, z volnenimi odejami, ki pikajo kožo, in sploh hotel s čudno atmosfero in teraso, na kateri se zdaj srečujejo mladi slovenski raziskovalci, ki so prišli na delavnico o ohranjanju koptske dediščine.

So knjige, ki pridejo v tvoje sanje, sem napisala nekoč o romanu Aleksandrijski kvartet. Zdaj vem: so mesta, so prostori, ki pridejo v tvoje sanje in zavibrirajo s tabo tako močno, da ni meja med sanjami in budnostjo.