Vojna okoli sadnega jogurta

Na družabnih omrežjih že nekaj časa divja vojna okoli vprašanja, ali smo imeli v Jugoslaviji sadni ­jogurt ali ne. Nekaj je o tem že pred časom rekla v drugo neuspešna hrvaška predsednica (v mladosti si je želela v trgovini izbirati med različnimi vrstami jogurta), zdaj je dodala svoje še slovenska političarka (med letoma 1980 in 1985 kot običajen državljan nisi dobil sadnega jogurta). Prva je torej govorila o neizbiri, druga o pomanjkanju, resnica pa je, kot vedno, nekje vmes.



Odraščala sem v sedemdesetih in osemdesetih prejšnjega stoletja.­ Hrepeneli smo po bananah, jedli »šečerne tablice« in piškote Paris, v Trst smo hodili po kavo in kavbojke, iz Celovca nosili milko, prašek in dišeče radirke. Ena od stvari, ki jih nikoli ni zmanjkalo, pa je bil jogurt. Tudi sadni. Problem ni bil, da ga ne bi bilo, problem je bil nekje drugje - v njegovem okusu. Vsaj zame.

To so bila leta, ko nisi mogel kupiti južnega sadja, v jogurtu pa je ravno nasprotno vladala čista eksotika: limone in pomaranče. Nobenega nisem marala. V hladilniku si med desetimi pomarančnimi in limoninimi lončki našel en sam jagodni ali malinov jogurt. Za borovničevega in bananinega si moral imeti že neverjetno srečo.

Medtem pa smo v šoli in vrtcu otroci za malico večinoma dobivali tako imenovani »navadni jogurt«. Kuharica nam je pomagala z žličko sladkorja.

Sadne jogurte smo po podatkih Delove dokumentacije pri nas začeli izdelovati sredi šestdesetih let in najprej so mu rekli kar jogurt s sadnimi sokovi. Leta 1969 je bilo sadnih 8 odstotkov vseh jogurtov, danes je okoli 40 odstotkov jogurtov z okusom. Seveda so dobivali drzne različice (robide, višnje, suhe slive ...) in še kasneje celo duete (malina-rdeča pesa, mango-kurkuma, janež-kokos ...), a danes, vsaj v ljubljanskih mlekarnah, veljata za najbolj prodajana stara dobra jagodni in borovničev jogurt.

Lahko dodam samo še to: zrasla sem z jogurtom in se bom očitno z jogurtom tudi postarala.