Vmesni svet

Filmi, tisti zares dobri, so vsekakor ena od najmočnejših sugestij. Posrkajo vase. Sprožijo čustva. Vznemirjajo. Naježijo. Razsvetljujejo. Učijo. Zamislijo. Pretresejo. Zasanjajo. Opozarjajo. Nasmejijo. Razjočejo. Opogumijo. Zaznamujejo. Prepričujejo. Premaknejo v paralelo. Navdihujejo. Poistovetijo. Osrečujejo. Družijo. Zaljubljajo. Obljubljajo. Spominjajo. Upe budijo. Vračajo. Podoživljajo. Opraskajo srce, če že hočete.

V bistvu so filmi naše življenje. V njih ni prav nič nevsakdanjega. V njih iščemo sebe, skušamo razumeti druge, svoje drage, ob gledanju filmov navijamo za (lastne) male zmage.

Film Kramer proti Kramerju, denimo, raziskuje psihologijo in posledice ločitve ter se dotika prevladujočih družbenih vprašanj. Kultni Boter je introspektivni spektakel, mafijska lekcija, družinska kronika, tu nima »bog brata«. Z oskarjem nagrajeni Pokliči me po svojem imenu pa je zagotovo oda ljubezni v najbolj čisti obliki. Oda hrepenenju, ki nikdar ne mine. Pravila so jasna.

Brez filmov bi malone bila današnja čustva včerajšnje kraste, če si izposodimo besede glavne junakinje filma o nenavadni usodi Amelie Poulain, ki je živela v povsem svojem svetu. Velemestni Pariz ji je po tiho mrmral ter jo navdihoval z raznimi malenkostmi, s katerimi je nato hotela polepšati življenje čim več ljudem. V neponovljivi romantični komediji, ki v resnici to ni, se tudi sama znajde v kinematografu in v filmih išče stvari, ki jih noben drug ne opazi.

Nadganljiv je tudi Srce psa – dokumentarec o večnem objemu ljubezni in smrti. O tistih, ki jih več ni. O kužku, prijateljih, ki so ob prihodu zadnje ure prijateljem brali iz najljubših knjig, ter o Louju Reedu, njegovem potovanju v bardo, po budističnem verovanju vmesni svet. O vsem, kar je med nami. Kar so (tudi) filmi.