Nebesa in pekel

Berem roman Tišina, polna vetra, v katerem Gabriela Babnik vstopa v kompleksen odnos med pesnikom Charlesom Baudelairom in Jeanne Duval, njegovo muzo, temnopolto lepotico, ki je leta 1842 prišla s Haitija v Pariz.

Bila je njegova Črna Venera, njun kompleksen odnos, ki je trajal dve desetletji, je navdahnil številne pesmi v zbirki Rože zla. Zato je hkrati z romanom ob mojem vzglavju tudi njegova poezija. Še enkrat berem pesmi, ki naj bi bile tudi njene: Lasje, Eksotičen vonj, Lepota ali Dragulji ...

Razmišljam, kako je mogoče, da je bila ta poezija takrat na zatožni klopi, v enem od bolj razvpitih sojenj v zgodovini umetnosti; kako so ga obtoževali nemoralnosti, obscenosti, in kako so ga nenadoma zapustili tudi prijatelji, ki so ga prej hvalili. Ni bilo prvič ne zadnjič, da so bili umetnice in umetniki postavljeni pred sodišče, lahko se spomnimo na grmado, na kateri je gorela Cankarjeva prva pesniška zbirka Erotika, ki jo je dal zažgati takratni ljubljanski škof Jeglič. Ni umetnika, ki ne bi ustvarjal iz svojih senc in ki se ne bi soočal s sencami in obsodbami drugih. Kot pravi že prvi verz Rož zla: Ob meni hodi demon neprestano, obdaja me kot zrak neotipljiv ...

Ob tem sem se spomnila, s kakšnim žarom je kardinal dr. Franc Rode pred leti v oddaji Od blizu govoril o poeziji in kako je v gladki francoščini recitiral Baudelairove verze. Govoril je, kako je med študijem v Parizu tudi skozi Rimbaudovo in Baudelairovo poezijo spoznaval samega sebe in v globinah odkrival Boga.

»Boga predvsem kot lepoto,« je rekel. »Kot približevanje nečemu, kar je neskončno lepo. In pri Baudelairu najdem to, kar najdem tudi pri Prešernu, če hočete,« je dejal. »Baudelaire pravi, da vsak človek, ki misli s svojo glavo in svojim srcem, nosi v sebi ­nebesa in pekel.«