Vlak

Tu pa tam se vagoni nekoliko umirijo, kot takrat, kadar se vlak z iskrivimi zavorami ustavi na postaji, a se lokomotiva kaj kmalu, sicer z bučno opozorilno sireno, spet aktivira in pospeši v ustaljen ritem. Ki je kot razbijanje srca …

Življenje je … Zgodnje jutro. Kasno popoldne. Dolga noč. Valovanje. Potovanje. Sanje. Smeh in veselje. Solze in žalost. Prizadevanje. Muka. Razočaranje. Pričakovanje. Trenutek. Ljubezen. Hrepenenje. Preizpraševanje. Sprijaznjenje. V zlato potopljeni sončni zahodi. In temne nevihte. Učenje. Branje. Spoznavanje. Preigravanje. Kuhanje. Okušanje. Lulanje proti vetru. Čakanje. Vračanje. Sprejemanje. Minevanje ...

Čas, ki nam je v življenju odmerjen, v resnici traja le nekaj trenutkov. Po besedah Virginie Woolf, ki jih obujajo tudi v izjemnem filmu Ure do večnosti in jih je namenila svoji ljubezni, možu Leonardu, se je treba zazreti življenju v obraz, vedno ga gledati v obraz in spoznati takšno, kakršno je. In navsezadnje izkusiti ga, ljubiti takšno, kakršno je, in se nato ločiti od njega. »Vedno so leta. Vedno ljubezen. Vedno ure.«

Bodimo tisti, ki slišijo morje, opazijo sončni zahod, imajo radi vonj po poletnem dežju in štejejo zvezde. Imejmo radi tiste, s katerimi se včasih lahko družimo tudi brez besed, samo smo v danih trenutkih. Tiste, s katerimi se tudi kakšen sunkovit vetrc do večera poleže. Veselimo se vseh letnih časov. In ne le poletnih počitnic. Ki seveda vsakič (pre)hitro minejo.

Pred časom sem nekje prebrala, da je človek pravzaprav samo anekdota narave. Potrudimo se, da nas naš vlak popelje čim bolj po naši spontani (s)meri. Danes je petek. Začetek vikenda … Dobimo se pod uro.