Zveze in poznanstva

Zgodilo se je pred blagajno našega »najboljšega soseda«. Dvakrat v zadnjih mesecih. Tako da poslej ne dvomim več, da mora človek v življenju vedno imeti vsaj enega dobrega, če že ne najboljšega soseda. Starejši ko smo, bolj nam prav pride. Še zlasti v trgovini.

Stali smo torej v vrsti pred blagajno. Pred edino od štirih, ki je delala. Pisana paleta potrpežljivih kupcev: delavec v kombinezonu, ki je prišel po malico, starejša upokojenka s štruco kruha, mlada mamica, par z zvrhanim vozičkom in za menoj mlajša ženska s košarico dobrot. Stojimo, minute tečejo, blagajničarka hiti, a več kot toliko ne zmore. Nekateri se začnejo ozirati po drugih blagajnah, nič ne pomaga: ostajajo prazne. Kar se izza polic prikaže mlajši moški in pomigne ženski za menoj, očitno ženi: »Stopi sem, sem poklical sosedo.« »A (recimo ji, o. p.) Majdo?« je zažvrgolela, se prestavila k prazni blagajni in še preden je dolgi vrsti čakajočih uspelo uganiti, da je Majda pravzaprav blagajničarka, sta zložila kupljeno na trak in pred dolgimi nosovi vseh nas za sosednjo blagajno zapustila najboljšo sosedo, no, soseda. Gospod za mano je glasno razmišljal, da »tip izkorišča veze«, drugi se je mrko vprašal, »kaj misli, da je«, tretji pa je navrgel, da »očitno samo zelo dober sosed, hehe«…

Ne vem, ali je bila tudi prvič, ko sem bila priča »nepravilnega prehitevanja« vrste, za blagajno Majda. A takrat se je vse skupaj zgodilo tako nedolžno, da nismo ostali le brez besed, ampak se je vsem do zadnjega v očeh zrcalila simpatija do drobne ženice. Prišla je, ko smo nekateri že čakali pred blagajno. S plastenko v rokah se je v hipu znašla na čelu vrste, kjer je stal mlajši moški. »Ali mi lahko, lepo prosim, odprete tale donat, sosed? Saj veste, za prebavo,« je podrobencljala. »Lahko se še tako napenjam, pa nimam več dovolj moči …« In je že bila pred njim na blagajni, plačala ter s hvaležnim »še enkrat hvala, sosed« že tudi odšla. »Kako dobro nas je vse potegnila,« je smeje se rekel možak v vrsti, »naslednjič kupim donat.«