Kadilci v haljah

Pred dnevi sem se znašla v ljubljanskem bolnišničnem kvartu. UKC, poliklinika, bolnišnice, raznorazne ambulante ... Nič hujšega, preventivni pregled, a človek mora biti točen. Že od daleč sem zagledala vrste. Pravzaprav gruče ljudi pred posameznimi stavbami, tudi na mojem naslovu. V rahli paniki, da ne bi zamudila, sem se približevala čakajočim. A k sreči sem hitro ugotovila, da to niso bili pacienti z napotnicami, bolni ljudje v spremstvu svojcev, ampak – samo – kadilci. Vsi so bili oblečeni v halje, eni v modre, drugi sive, tretji v bele, tu in tam kak kadilec v civilu. Večinoma po dva in dva so stali tam in zamišljeno puhali oblake dima v jasno ljubljansko nebo. Nekateri pa so bili v skupinah, iz katerih se je razlegal smeh, v rokah so držali lončke s kavo, videti so bili sproščeni in veseli. Med njihovimi prsti je tlela cigareta.

Pred mnogimi leti je imel ljubljanski klinični center enega od najbolj obiskanih bifejev. Že od daleč si videl, da nisi videl nič. V ozkem prostoru je bilo vse zamegljeno zaradi cigaretnega dima, ob šanku pa so z ramo ob rami stali vsi skupaj: zdravi in bolni v tihi kadilski slogi. Tistih nekaj deset kvadratnih metrov velik prostor je predstavljal drug svet, ki je izginil v trenutku, ko si vstopil v dvigalo na poti na bolniški oddelek.

Potem je prišel protikadilski zakon in kajenje je bilo v notranjih prostorih, tudi po zdravstvenih ustanovah, prepovedano. Kadilci so se preselili pred zgradbe, ob fasade, med grmovje in cvetlična korita, pod nadstreške, v bližnje parke. Bolniki so postavali tam v pižamah ali bolniških haljah, osebje v uniformah. A ker gre danes hospitalizirani pacient domov takoj, ko le lahko, so tam ostali večinoma samo zaposleni. Medicinske sestre, zdravniki, laboranti, strežnice, reševalci, bog ve kdo vse še do tajnic, vratarjev in varnostnikov. Včasih se zdi, da zadnji kadilci na tem svetu stojijo samo še tukaj. Pred vrati, na katerih piše Kaditi prepovedano in za katerimi je večni imperativ skrb za lastno zdravje.