Kdor jezika špara, kruha strada

Ko hčerko pripeljem v šolo, je to filmski prizor. Gruča fantov priteče do avta, eden ji vzame torbo, drugi violino, če je dovolj toplo, tretji poskrbi za jakno, potem pa jim kraljična nakloni milosten nasmešek in se s svojim spremstvom odpravi v hram učenosti.

Največji šok v življenju je doživela, ko so jo v godalnem orkestru določili za drugo violino. Bolje, da javno ne ponavljam njenega mnenja o vodji orkestra, lahko vam povem le, da je odločena, da bo njene kariere bliskovito konec, če kmalu ne uvidijo svoje zmote.

Na srečo je vsaj pri izražanju svojega mnenja kolikor toliko diskretna, česar ne morem trditi o njenem mlajšem bratu. Čeprav mu dopovedujem, da v življenju vsem ne more vsega povedati v obraz, počne prav to.

Zadnjič je sosed domov nesel celo paleto krofov. »A misliš vse to pojesti?« ga je vidno zgrožen vprašal naš petletnik. »Se ti ne zdi, da si že dovolj debel?« si ga je z zanimanjem ogledoval, jaz pa sem menjavala barve in se v zadregi opravičevala. Na srečo ima sosed smisel za humor, čeprav morda ne tako dobrega, kot sem mislila. Malemu krofa namreč ni ponudil.

Zadnjih nekaj dni imamo doma zidarja, ki bodočemu prvošolcu dela sobo. Obema, sinu in mojstru, je ime Andrej, in dobro se razumeta. Dogovorjena sta, da bo soba nared do sinovega šestega rojstnega dneva.

Ko mi je zidar prvi dan pripovedoval, kakšne čudeže je našel pod tapisonom v sinovi bodoči sobi (parket, še en tapison in laminat), je sin postajal vedno bolj nestrpen. »Če boš samo čvekal, ne bo nikoli narejeno, pojdi raje delat,« je postal siten.

Po eni strani me je bilo globoko sram, po drugi mi je globoko odleglo. Končno sem našla človeka, ki bo priganjal mojstre namesto mene.