(Ne)Vredni komplimenta

Ena od najboljših plati mojega dela je, da mi v življenje pogosto pripelje ljudi, s katerimi delim podobne vrednote. Z eno od sogovornic (ki je hitro postala najmanj znanka in kolegica) sva pred kratkim ob kozarcu penine proslavili uspešno izpeljan skupni projekt. Med pogovorom mi je mimogrede dejala, da ji nikoli ni bilo odveč pohvaliti druge. Takoj sem vedela, o čem govori oziroma kaj misli.

Sama marsikaj sem in še več nisem, a od nekdaj sem bila človek, ki je znal pohvaliti. Sodelavke in sodelavce za članek, ki se me dotakne. Nečaka, ko pri angleškem jeziku dobi najmanj štirico, med prvimi zaključi bralno značko ali ko se sam od sebe spomni, da bi mi lahko pomagal nesti vrečke iz trgovine. Kolegico, ki je vsa krasna v poletni obleki. Nono, ki speče najboljše piškote na svetu. Pohvale torej znam dati z lahkoto, nekoliko več težav pa imam z njihovim sprejemanjem.

Nisem lažno skromna, le nerodno mi postane ob njih. »Lepa si. Zmoreš preteči polmaraton. Dobro delaš.« Pogosto ob takih trenutkih zardim in se sprašujem, ali so besede iskrene, čeprav pridejo iz ust ljudi, ki jim zaupam in verjamem. A kot bi nekje v notranjosti tlelo prepričanje, da si jih v resnici ne zaslužim. Ker (še) nisem pokazala vsega, kar znam, napisala oziroma dala od sebe dovolj – dobrega.

Zelo verjetno ima pri tem veliko vzgoja, kak psiholog bi znal to diagnosticirati bolje od mene. Pred več desetletji res nismo bili »sončki«, ki bi venomer poslušali, kako smo v sleherni stvari najboljši in da ne obstaja nič na svetu, kar nam ne bi moglo uspeti in v čemer ne bi mogli biti prvi.

Moram priznati, da sem zagovornica zdrave mere obojega. Spodbude ter dobronamerne kritike in skromnosti. Zelo verjetno sem hkrati tudi naivna v prepričanju, da bi več iskrenih pohval naredilo naš vsakdan lepši, znosnejši. A saj malo naivnosti konec koncev tudi ne škodi.