Več luči!

Bilo je, ko je moja punca še živela v temi in se ji ni svitalo, da bo morala z menoj preživeti, bogu hvala, najmanj 23 let. So nekako uzakonili, da morajo avti tudi sredi belega ali sivega dne v Sloveniji imeti prižgane luči. Ne glede na vladavinsko strukturo, politično in avtomobilsko neopredeljen, sem državo okoli prinašal, kar, ker se mojemu žepu pač ni poznalo.

Vsakega nasproti vozečega ugasnjenca sem s svetlobnimi signali opozoril na čas razsvetljenstva in odtegnil kazenski dobiček državi.

To sem počel intenzivno, morda bi kdo rekel patološko. in levo obvolansko ročico, ki je poleg signalov nasprotnikom namenjena tudi menjavi dolgih in kratkih luči, pa verjetno še čemu, sem zrabil do samokaznovanja. Treba jo je bilo zamenjati. Ni bilo zastonj.

Z leti sem preračunaval, se je avtomobilsko (sprednje) razsvetljevanje uboge gmajne prijelo? Deliti smo se začeli na tiste, ki ob vžigu motorja vedo, da to pomeni avtomatičen prižig vsaj sprednjih luči, (moja) težava so postale zadnje.



Sam imam avto, ki se ga, razen partnerke, sramujejo vsi, torej oba otroka, se mu pa v temnejših predelih, aka tunelih, samodejno vključijo tudi zadnje lučice, česar pri sedemkrat dražjih vozilih ne zaznavam in temu primerno in prekomerno zrabljam najnovejšo levo ročico.

Početje se zdi tjavensvetlidan, ampak, onega dne potujem od stiškega samostana domov. Nasproti pridrvi sivo osebno vozilo, ugasnjenih svetlobnikov, me razkajfa in sledeč naukom Ivana Petroviča Pavlova in njegovi teoriji pogojnega refleksa, podloženega s sočno dolenjsko kletvico, ni za otroke in ženske, mu napadalno poblendam.

Ne reagira, ker moje blendanje pomeni le, da mi je ketno z velike vrglo na malo šajbo. Bil sem na kolesu. Brez sprednje, z utripajočo zadnjo lučko.