Koruzni laski

Nehaj, če ti rečem, no, sem zadihano kričala, ko smo se v otroštvu lovili med koruzo, da so nas zašiljeni listi rezali po rokah in nogah, da je peklo, a prijetno. Ko smo po slabi uri postali utrujeni, ko se nam je pot začel nabirati ne le nad ustnicami, temveč tudi na hrbtu, tilniku, med prsmi, smo se zasopli in rdeči pometali med stebla, med zelenkaste legionarje. Mežikali smo v napol zastrto nebo in dihali kot utopljenci, ki so jih še zadnji hip izvlekli iz vode, dokler se nekdo ni vzdignil na komolce in rekel: Kaj zdaj, a se gremo laske?

Potrgali – prijeli, zavrteli, z vso silo potegnili – smo nekaj storžev, jih olupili in z njih povlekli še mlečne laske. Morali so biti belkasti in čvrsti; v trenutku, ko so postali rdečerjavkasti in suhi, je bilo – vsaj za leto dni – konec.

Vrtoglavica

Pravila igre (prilagajala in dopolnjevala so se sproti, skozi leta): prvi na hrbtu leži med nogami drugega, ki nanj enega po enega stoje spušča koruzne laske. Ko ga s palcem in kazalcem podrži nad obrazom tega ali onega prijatelja, oba skušata uganiti, kje natanko bo pristal. Nos usta vrat brada oči čelo mimo, se lahko zadereta, preden ga tri dva ena spusti v padec. Tisti, ki se prvi petkrat zmoti, mora pri spovedi povedati, da smo se spet podili med koruzo, jo lomili, da je sosed spet kričal Ta prekleta mularija, da je spet žugal z motiko, češ Tole vas čaka, če ne boste nehali, nato pa se – pet zdravamarij – vsaj pretvarjati, da moli.

Že dolgo ne živim več med koruznimi polji, med zelenkastimi legionarji se nisem podila že najmanj petnajst let, a tu in tam, preden zaspim, ko ležeča na hrbtu mežikam v poltemo, ko pozabim, da me obdaja mesto in se vrnem med polja in v gmajno in ob bajer, čutim, kako mi na obraz – tri dva ena brada tri dva ena mimo mimo – padajo koruzni laski.