Ringelšpil

Z lunaparki sem začela v velikem slogu, na zaključnem izletu v Gardaland v osmem razredu. Še zdaj imam fotografijo z vlaka smrti. Sami nasmejani obrazi, vmes pa moj, spačen od groze. Takrat sem jih zasovražila za vedno.

Ko dobi človek otroke, požre marsikateri kos zarečenega kruha, in letos sem svoja potomca za prvomajske počitnice peljala v Mirabilandio. Že na parkirišču so začeli na dan prihajati travmatični potlačeni spomini. Dišalo je kot v Gardalandu, videti je bilo kot Gardaland, le ime je bilo drugo.

Mulcema sem obljubila dan nepozabne zabave, zato sem utišala notranji glas, ki je kričal: »Beži čim dlje stran!«, in se pogumno odpravila skozi vhodna vrata. Prvo preizkušnjo, neznosno počasen vlakec, ki je vozil med skulpturami dinozavrov, sem, medtem ko sta otroka zehala od dolgčasa, prestala dokaj mirno.

Potem sem morala z njima na enega od vlakcev. Izbrala sem na videz najbolj nedolžnega, a hudič se je povzpel v višave in zdelo se mi je, da se premika z nadzvočno hitrostjo. Krčevito sem se oklepala držala pred seboj, tako krčevito, da me je usekalo v vratu in hrbtu hkrati. Na srečo sem z dna torbice izbrskala protibolečinsko tableto, da sem zmogla do konca dneva vsaj sedeti na klopci, medtem ko sta otroka preživljala, kar sta kasneje opisala kot najboljši dan njunih življenj.

Lunapark, ki je vsako leto bolj zdelan, je tudi na Pagu, kjer preživljamo poletja. Glavna atrakcija je škripajoč vlakec, ki nekaj časa drvi naprej, nekaj časa nazaj, med vožnjo pa poskušaš penasto žogo spraviti v koš nad glavami. Vsako leto me spravijo nanj, vsako leto se rogajo mojim obupanim krikom in vsako leto mi je preostanek večera slabo. Edini ringelšpil, ki ga prenašam, ostaja tisti od Đorđa Balaševića.