Gurujka parkiranja

Nikoli nisem verjela pravljicam o tako imenovanih redarkah in redarjih, ki po soseskah in stanovanjskih blokih delajo red. Ker ga nekdo pač mora. Zadržujejo se na vseh »kritičnih« točkah, kjer neuke sosede podnevi in ponoči poučujejo, kako in kdaj zapirati in zaklepati vhodna vrata in kdaj jih pustiti samo priprta, odrejajo, kje se sme pustiti kolo, kod peljati psa lulat, kam obesiti perilo, njihovo najbolj cenjeno poslanstvo pa je učiti ljudi »pravilno« parkirati. V tem so nenadkriljivi mojstri, čeprav mnogi od njih nikoli niso vozili avta. Res nisem verjela, da takšne Marije Kondo, gurujke reda po soseskah, obstajajo, dokler je nisem srečala ...

»Moja« Marička je gurujka parkiranja. Spoznala sem jo, ko je živahno razpravljala na parkirišču bloka, kamor sem skočila iskat mamino pošto. V pomanjkanju parkirnih mest sem parkirala k zabojnikom za smeti pa v visoki štart proti maminemu nabiralniku. Ki pa mi ni uspel. Kajti Marička je tisti hip, ko sem zaklenila avto, prekinila debato in kot bi jo pičil sršen, pohitela proti meni: »Kako bomo pa zdaj smeti odlagali, če bo vaš avto tu?!« Pri tem je kazala na vrečko, polno odpadkov. »Dajte meni, gospa, jih bom jaz odložila. Če je bilo dovolj prostora, da sem izstopila, ga bo dovolj tudi za to,« se ji ponudim za osebno smetarko. »Ja, veste, jaz smeti ločujem,« mi Marička med vrsticami daje vedeti, da vsak pač ne zna z njenimi smetmi. »Prav, povejte torej, kako jih ločiti,« iztegnem roko in čakam, da mi jih izroči. »Ooo, to pa ne, vi pa ne boste metali stran mojih smeti. Vi samo avto parkirajte, kot sem rekla,« ukaže in se loti ločevanja smeti v vrečki. Nakar se začne s pločevinko v desnici in s steklenico v levici kljubovalno prebijati do zabojnikov ... Prepustim žensko njenemu bojnemu pohodu, preparkiram avto v diametralno drugo smer, kakor mi je bilo zaukazano, in skočim po pošto. Ko se vračam, ima Marička v delu že novega nesrečneža. Ki je napačno »parkiral« psa …