Zadeti Lota

Odkar Lady pošiljam poljubčke le še na ohranjevalnik zaslona, je moja preživetvena strategija izposoja psov za sprehod. V rodnem Novem mestu vzamem na dolg sprehod v gozd, moje svetišče miru in dnevnega sanjarjenja, sosedovo Meli, labradorko v najboljših letih, ki ima znotraj nevidnih meja električne ovratnice vso svobodo na tem svetu, a to ne more biti dovolj. Od trenutka, ko jo osvobodim električnega pastirja in se poženeva proti »hosti«, do trenutka, ko jo blatno – vrže se v vsako lužo in zatem povalja v listju – pripeljem nazaj, se smeje na vse bele, od prestrezanja kamnov nekoliko odkrušene zobe. In jaz z njo.

V Ljubljani se nama z Boštjanom na sprehodu in teku po Savljah pogosto pridruži Kaja, mlada nemška ovčarka, v kateri je lep del labradorke, vsaj če sodim po nižji rasti in zajetni zadnjici. Le kako je ne bi vzela s seboj, ko tako navdušeno skače po ograji? Njen gospod tudi nima nič proti ekstra sprehodu »lumpe«, ki se je prime vsak briket. S Kajo še nisva tako uglašeni, ne upam si je spustiti s povodca. No, zadnjič sem jo, brez ukazov je uskladila svoj tempo z mojim. Nad uhlji pač nima nadzora, upogibata se vsak v svojo smer.

A že kmalu bom morala tesni prijateljici za nekaj časa postaviti na stran. Ime mu je Lotos, a je že ob prvem snidenju postal Loto. In že ob prvem snidenju smo se vsi trije nemudoma zaljubili. Vendar ima sivi kuštravec temačno zgodbo. Zamenjal je že dvoje skrbnikov. Prvi mu je umrl, zato so ga dali v zavetišče. Od tam ga je vzela družina, v kateri pa se je dogajalo marsikaj, verjetno tudi tepežkanje. Loto je zopet pristal v zavetišču, tokrat med problematičnimi psi. Je najbolj problematičen, kar jih je Damir, mojster za pasje ruševine vseh vrst, imel v prevzgoji. Najslabše je, ker šavsne brez opozorila, pravi gospod, ki mu cigareta med prsti nikoli ne ugasne. A midva sva se odločila. Konec tedna greva po Lota in ga pripeljeva domov.

Lady, pospravila bom tvoje piskajoče igrače, za katere ti že dolgo, preden si odšla, ni bilo več mar. Loto jih ne mara. Drugače pa ti je po videzu nevarno podoben. Razkuštrana butara, okularji, ki znajo pogledati z belim, in »šunka«, ki ves čas visi iz gobčka. Ali sva z Lotom zadela na lotu, še ne morem reči, vsekakor sva zadeta … od ljubezni. Upam, da (Fa)loto reka ljubezen gre skozi želodec ne vzame dobesedno.