To je moja cerkev

Ko sem prebral, da je vlada za iskanje odprtih vprašanj s Katoliško cerkvijo ustanovila poseben svet, mi je bilo za hip žal, da ne znam moliti. Ker bi molil, da svet poleg odprtih vprašanj, ki jih je gotovo veliko, poišče tudi kak odgovor. Šalim se, seveda so se ustanovitelji zavezali, da bo svet zbiral, evidentiral in preučeval odprta vprašanja, iskali pa bodo tudi rešitve za tista, ki jih bodo našli.

Bolj kot to, komu bo služilo novo kolesce v birokratskem aparatu, me zanima, kako bom sam našel odgovore na odprta vprašanja s svojo cerkvijo. Bom zjutraj imel dovolj volje, da se zbrcam iz postelje in odrinem na svoj najbližji hrib? Bodo ptiči, ki me v majska jutra budijo že pred peto zjutraj, dovolj trmasti tudi danes? Jih bom na strmem klancu v gozdu sploh še slišal ali jih bosta preglasili razbijanje srca in sopihanje rahlo zakrnelega tekača?



Bodo noge na vrhu klanca, v vasi Golo, zmogle po ravnini vsaj malo pospešiti? Se mi bo čisto na vrhu, pred vrati cerkve svete Marjete, od olajšanja in navdušenja nad koncem trpinčenja prikazala sveta Marjeta ali katera druga svetnica?

Vsa ta vprašanja mi rojijo po glavi v četrtek popoldne, ko to pišem. V petek zjutraj, morda ravno zdaj, ko to berete, v glavi ni prostora za vprašanja. Tam je le misel na naslednji korak. Misel na to, da se ne smem ustaviti. »Če se ustaviš, si luzer!« »Teci počasi, samo ne bodi luzer!«​

Samo to mi na poti do moje cerkve odmeva v glavi in samo tako pritečem do svete Marjete s prečudovitim razgledom na Barje in Ljubljano. Brez surovega priganjanja samega sebe lahko v tisto strmino zgolj hodim in sem luzer sam pred sabo. Nočem biti luzer sam pred sabo. Čeprav sem ateist, takole sam pred cerkvijo na vrhu hriba za hip pomislim, da razumem čustva vernikov. In potem oddirkam v dolino, domov pod tuš in na zajtrk, pa sem spet blizu nebesom.