Tiskarna sanj

Se vam je kdaj zgodilo, da doživljate prizor, v katerem ste nekoč že bili? Meni se že nekaj časa zdi, da smo se vrnili v jugoslovansko tiskarno sanj. Bolj ko je tiskala, bogatejše so bile naše sanje. Ker so o inflaciji odločali drugi, smo raje spili liter in življenje je teklo dalje. Danes ravnajo ljudje podobno: namesto s tiskarno se omamljajo s pogojem PCT.

Malenkost starejši vemo, o čem govorimo, ko rečemo inflacija. V Jugoslaviji smo imeli hiperinflacijo. Če na plačilni dan nisi primerno ukrepal, si na koncu meseca za plačo kupil le še polovico blaga. Prej ko si zamenjal plačo v trdno valuto, manj si izgubil. Druga možnost je bil čimprejšnji nakup čim več blaga, četudi je potem kaj ostalo, se pokvarilo.

Ali pa plačevanja blaga na čeke, ki so jih unovčili z zamikom. A tudi trgovci so se znašli in cene vnaprej navili. Zelo dobro je bilo kupovati stanovanja, graditi hiše, dobiti bančni kredit, pa četudi po desetodstotni obrestni meri. Nobene obresti niso bile tako oderuške, kot je lahko drvela inflacija. V nekaj letih si odplačal stanovanje. Tisti, ki so se znašli, so se redili, kdor se ni znašel, je shujšal. In tako je šlo počasi vse v tri krasne.

Ko je zmanjkalo deviz za nakup nafte, smo se vozili par-nepar, en dan avti s parnimi tablicami, naslednjega dne z lihimi, potem pa na bone. Prvi mesec je bilo nekaj skrbi, ampak že naslednje mesece smo na veliko trgovali z njimi. Ko je bencina zmanjkalo, smo si delali rezerve za težke čase v drvarnicah. Iz avtomobilskih rezervoarjev smo po cevkah vlekli bencin. Fuj, kako grozno je bilo, ko sem enkrat, začetnik, potegnil bencin v usta. Raje ne govorim. Inflacija je lahko zelo neokusna.

To je predvsem igra, v kateri mačka čedalje hitreje v krogu lovi svoj rep, da lahko lisjaki ta čas še naprej kradejo tortice. Tako približno. Vprašanje je le, kako hitro se kdo privadi igre. Stave so visoke, dobitki tudi. O izgubah in svobodi pa kdaj drugič.