Asocialni eksperiment

Po neprespani noči sva se z Lotom znašla na parkirišču pod vročim soncem. V hrib, kamor sta se odpravila Boštjan in Samo, se nisem imela volje zagrizti. Ne zaradi Lota, ki bi mu vročina dodatno omračila moteni um – odmik od rutine je za problematičnega psa nekaj najhujšega –, ne zaradi svojih možganov, ki so že od jutra le odštevali zadnje proste ure do sobotnega popoldanskega dežurstva. Kičasto lepa narava in predstava, kaj vse bi, če bi lahko, je razdraženost samo poglabljala.

V resnici sem že od prejšnjega dne vedela, da bova sobotno dopoldne z Lotom preživela ob Soči, a tudi takšen načrt z ekstremističnim psom ni enostaven. Loto je z vodo in lovljenjem kamnov, ki mu jih seveda mora nekdo metati, tako obseden, da ob tem ves čas laja. Ker so bile moje ure »svobode« strogo odmerjene, sem se letargično odločila za eksperiment, katerega uspeh bi morda pomenil, da obstaja rešitev za takšno odklonsko vedenje. Psa bom ignorirala. Nič metanja kamnov, pa poglejmo, kdaj se bo naveličal lajati.

Poskusno okolje je bilo idealno. Daleč od ceste, plaža široka, voda plitva, ljudi malo in ravno dovolj stran, da jih lajež ne bi smel motiti. Lota sem spustila s povodca, zdivjal je proti reki. Potem ko sem se v nikoli bolj topli Soči namočila še sama, sem se vrnila v senco ter razgrnila čtivo. Lajati je začel, še preden sem prebrala uvod prvega članka. Lajal je 15 minut, pol ure ... Po tri četrt ure je družina desno od naju začela pospravljati plažne rekvizite. Gospod levo pa je glasbo iz radia navil na največjo jakost. Ni udušila laježa.

Še naprej sem se pretvarjala, da berem, in upala, da po enournem teženju vendarle sledi pavza, če ne drugače, zaradi izgube glasu. Eksperiment sem skorajda že razglasila za uspeh, ko mi je Loto iz vode prinesel kamen in se začel valjati po brisači. A kmalu jo je spet ucvrl nazaj in lajal, lajal … Po slabih dveh urah sem ga odvlekla s plaže. Eksperiment je dobesedno padel v vodo. Saj, kako mi sploh pade na pamet izvesti socialni eksperiment z asocialnim psom?