Svoboda Kristusovih let

Fatou je letnik 1957 in od svojega drugega leta živi v zahodnem Berlinu, kamor je migrirala iz francoskega Marseilla. Njena sprva sicer nesrečna življenjska pot – v nekem baru jo je zatavšal pijani mornar; kako je pristala v njegovi lasti, ne ve nihče – pa je s končno postajo v Berlinu vendarle dobila srečen konec. A Fatou rojstni dan vseeno praznuje na »nesrečnega« trinajstega. Tudi ta mesec ga je. Z njo pa ves živalski vrt. Fatou je namreč gorila. Prava legenda: bila naj bi najstarejša na svetu. Zagotovo pa je najstarejša prebivalka berlinskega živalskega vrta. In tam so ji za praznik kar najlepše voščili. Po gorilje oziroma kot se spodobi voščiti starejšemu. To pomeni z malce mehkejšimi dobrotami, ker je zobovje pri 67 pač že nekoliko utrujeno. Človeška rasa bi najbrž rekla, da pri teh letih prija kaj bolj tekočega. Sploh če se praznuje ... A Fatou je za praznik dobila »samo« košaro sadja in zelenjave. No, pa menda tudi torto. Predvidevam, da s 67 mehko sladkimi jagodami namesto glazure.

Pred dnevi sem se oglasila v cvetličarni in beseda je nanesla tudi na leta – rosna in malce manj rosna, tako rekoč gorilja, Fatouina leta. Medtem ko je cvetličarka tarnala, da jih ima »že trideset«, sem ji zaupala, da bi si jih ravno toliko ponovno želela imeti tudi sama. O, pa še kako … »Zakaj že?« jo je zanimalo. »Ker pri teh letih ženska natančno ve, česa noče. Bistvo je v tem, česa nočemo. Ne v tem, kaj bi hotele.«

V tistem se oglasi mladenič, ki je tačas vstopil, rekoč: »Jaz pa sem bil najbolj srečen v svoji koži pri – triintridesetih.« »Ah, Kristusova leta, seveda …« »Ne, ne zato,« je razložil,« temveč, ker sem bil takrat ravno v tujini in sem se lahko pohvalil, da jih imam trideset in tri za povrh: »I'm thirty – and three.« Kar se je slišalo kot »frti« – in »fri«. Trideset in – svoboden! Ah, Fatou, me pa v »kletki« šestdesetih plus ...