Strahovi

Letošnje leto je bilo težko, vse pogosteje slišimo, bile so nesreče, nezgode, tegobe, bolezni, smrti in vse, kar je takšnega. Bila je teža in z njo – kajti kdo si želi nositi, kar se komajda nositi da – strahovi. Takšni in drugačni, a vsi otipljivi, povezani ne le s tistim, kar je, temveč tudi s tistim, kar bi lahko bilo.

Pred nekaj več kot 140 leti je o strahovih pisal norveški dramatik Henrik Ibsen, oče sodobne dramatike, ki je v svojih delih razkrival hipokrizijo viktorijanske (meščanske) morale in duhovno bedo svoje dobe, ob tem pa postavljal v ospredje vprašanje vloge ženske v družini in družbi. Le kdo bi lahko pozabil Norino treskanje z vrati ob koncu istoimenske drame, v enaki meri konkretno in metaforično?

Dom je samo eden

Ne preseneča, da je ob prvih izdajah njegovih dram vselej izbruhnil velik škandal. Strahovi so bili razglašeni za nemoralne, ker so poleg vprašanja evtanazije obravnavali tudi tedaj izrazito tabuizirane spolne bolezni, so povzročili val zgražanja in ogorčenja. Obravnavajo tudi strah kot tak, strahove, ki jim ne moremo ubežati in prevevajo tako naše intimno kot javno, se zaredijo v medosebne in družbene odnose, ki jim že pri Ibsenu vlada kapital.

»Ibsenovi strahovi ne določajo posameznika na tako dolge proge: gre za navade, skrbno prikrite in omejene na dom, vsakdanje družinske nesreče, ki se pretakajo iz ene generacije v drugo in ostajajo iste, ker se družba ne spreminja,« je v gledališkem listu k uprizoritvi Strahov v Prešernovem gledališču Kranj leta 2019 zapisala Svetlana Slapšak.

In prav za to gre. Ko stopamo dalje in se oziramo nazaj, se moramo karseda dobro zavedati svojih strahov. Ne le zato, da ne delujemo na podlagi teh, da nas ne pogojujejo (oziroma nas pogojujejo čim manj), temveč tudi zato, da vemo, kdaj neki strah ne pripada nam, temveč družbi, zgodovini, in ga je tako mogoče odvreči.